Leto 2007 je bilo v prvi četrtini za izdaje metal žanra zares neverjetno. Dobili smo že nekaj odličnih naslov, ki se jim sedaj pridružuje še nova, peta studijska plošča švedskega one-man-banda Pain.Ta one man pa je nihče drug kot Peter Tägtgren, vodja in mastermind prvakov death metala Hypocrisy ter eden najbolj iskanih metal producentov in s tem tudi eden največjih deloholikov v metalu. Če poznate le Petrov "matični" band Hypocrisy vas bo zvok Pain šokiral. Kar odmislite odličen in brutalen Petrov growl, ostre death metalske riffe in žagajoče kitare ter Horghove blastbeate. Pri Pain gre za odličen industrial, elektronski ali celo techno metal. Prejšnja Pain plošča Dancing With the Dead se mi je zapisala v lep spomin in z veseljem sem pograbil promo cd novega Pain izdelka Psalsm of Extinction. Pain zvok je nekaj res unikatnega, če bi že moral potegniti primerjavo bi lahko rekli, da gre za Nine Inch Nail na steroidih ali metalizirane Depeche Mode.
Peter se ni zastonj oblekel v hudiča na naslovnici plošče, saj nemudoma po pritisku tipke play, Save Your Prayers udari s peklenskim ritmom. Vsem "pravim" death metalcem, ki na Pain gledajo malce postrani Peter že s prvim stavkom pove svoje: "Hey you, I know you don't like me, but the feeling is mutual!" Komad vsebuje toliko elementov, od industrial žaganja, grindcore delov, mirnih piano melodij pa do bobmastičnih delov s cerkvenimi zvonci, da je prav neverjetno kako je Petru uspelo toliko raznolikosti preliti v odlično skladbo. Za Petra lahko mirne duše rečem, da je pravi genialni "wunderkind"! Ko že misliš, da po neverjetnem otvoritvenem komadu ne more več postati bolje, te v nasprotno prepriča dinamična Nailed to the Ground v kateri Peter postreže tudi s Hypocrisy growlom. Psalms of Extinction je verjetno najtežja Pain plošča do sedaj! Najboljša skladbe plošče je morda Zombie Slam, prvi single, ki naj bi Pain predstavil ameriškemu tržišču, saj so pred kratkim podpisali pogodbo z založbo Roadrunner. Pain vedno ustvarijo ogromno govora o singlih, kar sta dokazala Same Old Song (plošča Dancing With the Dead) in Shut Your Mouth (plošča Nothing Remains the Same). Tudi z Zombie Slam ni nič drugače, saj gre za nalezljivo mešanico popa, gothic rocka in metala, ki ga Peter nadgradi še s petjem v nižjem tonu, ki ga od njega nismo vajeni, za bobni pa sedi nihče drug kot Mikkey Dee (Motorhead). Povrh vsega pa je tema komada kaj drugega kot zombiji. Je sploh lahko še boljše!?
Čeprav je na plošči več kot dovolj nalezljivih trenutkov, se je Peter osredotočil bolj na to, da prikaže težjo stran Pain, ki smo slišali že v času plošče Rebirth. Edini minus plošče je ta, da na trenutke dobimo občutek že slišanega. Computer God na primer je precej zgrešena priložnost. Začne se z odličnim klaviaturskim riffom, ki se nadaljuje tudi v verzih, a celotno sliko pokvari povprečen refren, ki je zvenel bolje pred osmimi leti s komadom Supersonic Bitch (Rebirth). S podobnimi težavami se ukvarja Walking on Glass, ki je brez dvoma ena najbolj groovy Pain skladb, a že nesramno vleče na komad Tear it Up (Dancing With the Dead).
A Peter ima vedno karte v rokavu in tudi tokrat preseneti z epsko šest minutno balado Just Think Again, ki je celo eden najboljših Pain komadov! Peter nam da točno vedeti kaj si misli o ljudeh, ki jim ni mar za revne in lačne. Preliv na torto doda še odlična solaža Alexija Laiha (Children of Bodom) in tako Just Think Again naredi za najbolj inovativen komad plošče poleg Save Your Prayers. Peter se tudi tokrat ni izneveril svoji tradiciji snemanja priredb in tokrat je na vrsto prišla Play Dead islandke Björk, ki ji je Peter dodal svoj neizbrisni pečat. Žal pa ni ne duha ne sluha o Depeche Mode priredbi Behind the Wheel o kateri se je šušljalo.
Peter se še vedno trudi in bori s tam, da ohrani Pain formulo svežo in vznemirljivo. To mu je tudi tokrat uspelo. O produkciji sploh ne gre izgubljati besed, saj je nastala v studiu The Abyss in kaj manj kot odlične produkcije ni bilo pričakovati. Psalms of Extinction ima nekaj manjših napak, a gre za še eno odlično izdajo iz temnih Pain poljan.

na vrh