Disbelief na Protected Hell od samega začetka z zloveščim introm Hell dokazujejo, da po več kot petnajstih letih delovanja ideje še niso usahnile. Album od prve sekunde preveva mračna in depresivna atmosfera, ki z mid-tempo death metalom in trpečim vokalom Karstena Jägera (ta občasno spomni na psihopatski vokal Tompe Lindberga iz At the Gates) ustvarja učinkovito celoto. Protected Hell odlikuje nezgrešljiv death metal srednje hitrosti z unikatno Disbelief nalepko polno groova, sludge delov, mogočnih kitarskih riffov, ki občasno na površje prikličejo vplive doom metala (ti spomnijo na kakšne starejše izdelke Paradise Lost), ter debeli, rušilni bobni. V svet melanholične agonije nas tako pahne že prvi komad, A Place to Hide v katerega nas vpeljejo fantastični riffi, ki spomnijo na morbidnost in mračnost Nevermore. Riffi so posebno močna plat tega albuma, saj so tako učinkoviti, da odsotnosti solaž sploh ne opaziš, te bi Disbelief morda celo prej pokvarile kot izboljšale. Čeprav so korenine pravega death metala že zdavnaj zgnile, se ostanki death metala skrivajo predvsem v surovih, a razumljivih growlih, medtem ko se je glasba popolnoma transformirala v groove. A ta je k sreči daleč od povprečja kakšnega metalcora, saj ja razgiban in nalezljiv, glavno vodilo groova pa je, da dela komade še močnejše in prepoznavnejše. Kljub temu, da so si komadi strukturno med seboj precej podobni in večinoma umirjeni v mid-tempo hitrost, pa se jih nikakor ne naveličaš, saj je melanholija Disbelief unikatna, sludge/atmosferični deli pa med seboj dovolj raznoliki, da se ne ponavljajo. Vseeno pa se ne bi branil še kakšne hitrejšega šusa v stilu odlične Hell Goes On, v katerem Karsten s fenomenalno vokalno predstavo s podporo hitrih bobnov in riffanja prav zares odpre vrata pekla. Vodilo Disbelief še naprej ostaja ustvarjati halucinogen, klavstrofobičen, mračen in morbiden metal. Nemci so pri tem še kako uspešni in prav je, da nadaljuje v tej smeri!
Protected Hell se prav dosti ne razlikuje do predhodnikov Navigator in 66Sick, a Disbelief nadaljujejo po začrtani poti in vsako novo izdajo vendarle dokažejo, da so v pisanju komadov vedno boljši.
na vrh