Blaze Bayley, znan po tem, da je služil kruh pri enem najbolj razvpitih metal bendov vseh časov, je v letošnjem letu postregel z novim albumom. Petim po vrsti v karieri in drugim odkar je svojo skupino preimenoval iz Blaze v Blaze Bayley.
Če kdo razume kaj je to klasično v metalu in kaj udarno v metalu, potem je to Blaze Bayley, eno najlepših post NWOBHM odkritij, ki jih je dala sicer v klasičnem metal oziru danes docela obubožana Velika Britanija. Blaze Bayley je leta 2007 popolnoma obnovil svojo ekipo v zasedbi. Tako je izdal leta 2008 fenomenalni studijski izdelek "The Man Who Would Not Die", ki ga je občinstvo na planetu sprejelo z velikim odobravanjem in razglasilo za njegov, do takrat, najboljši studijski dosežek. Danes je Blaze s svojo vztrajnostjo postal sinonim za glasbenika, ki s polno strastjo živi svojo heavy metal pridigo. Želite koreniti odgovor na večno intrigo kaj je pravilni in kaj lažni metal? Prisluhnite Blaze Bayleyu in v trenutku vam bo očistil slušne poti vse lažne metal nesnage.
"Promise And Terror" je album zaprisežen klasični heavy metal zapuščini. Polovico skladb je naravnanih na opevanje zgodovinskih povesti in/ali fikcije, polovica je osebno izpovednih. Skladbe nosijo poudarjeno občutje žalosti. Izrazito temačen obraz albuma popelje poslušalca s svojo iskrenostjo na moč intenzivno in nepovratno v vrtinec Blazeove osebne purifikacije, skozi katero ga je vodila v zadnjem času zlasti tragedija ob izgubi lastne žene. Težko najdete glasbenika, ki bi v tako jasni dikciji narekoval pridigo skozi oblikovanje verzov in ki se z elementarno kompatibilnostjo tako markantno ujema v izbranih himničnih napevih. To je tisto, kar je pomagalo živeti Iron Maiden med leti 1994 in 1999 ali če želite, tisto kar živi od leta 2000 samostojno in neodvisno naprej, brez zaposlitve pri Iron Maiden. In vseeno so eni drugim tako blizu v posameznih točkah načina skladanja materiala, da težko najdeš metal fana, ki bi mu bili Iron Maiden všeč, pa bi se požvižgal na opus Blaze Bayleya. Danes so Iron Maiden koruptivna pošast, ki v dišeče vaniljevem embalažiranju trži sleherno kapljico znoja, pa če to pocedijo pošteno ali "manj pošteno", medtem ko je Blaze Bayley navajen potiti krvav znoj. Pa ga na "Promise And Terrror" še vedno poti? Odgovor je: "Prekleto res!" Prekleto res pa je tudi to, da bo Blaze Bayley s svojim značajem in iskrenim odnosom ostal za vselej obsojen na nastope po klubski sceni. Cena ni visoka, v kolikor imamo pred očmi dejstvo, da mu nihče nima pravice odrekati njegovega resnicoljubja in čiste vesti, ki jo narekujejo njegova dejanja.
Od kod preskok z albumoma "The Man Who Would Not Die" (2008) in "Promise And Terror" (2010) na višji kvalitativni nivo? Dejstvo, da je Blaze Bayley našel prave ljudi okoli sebe, ki prav tako aktivno sodelujejo pri skladanju in oblikovanju materiala obeh albumov, bo zadoščalo v iskanju adekvatnega odgovora. Po odlično sprejetem predhodniku je zasedba našla veliko kreativnega zagona, da obstane kar v enakih komponističnih sferah tudi za novi album. In vendar je to pot gnalo poleg tipičnih občutij, ki jih Blaze tako brez zavor servira poslušalcu, tudi občutje žalovanja ob izgubi ljubljene osebe. To pa ne pomeni, da bi se Blaze slučajno pomehkužil. Ni govora! O tem priča najbolj neposredno otvoritev z Watching The Nightsky. Udarni antem, ki nosi vse vzporednice bodisi s skladbo Man On The Edge ali otvoritvami Blaze era albumov, pridobi v trenutku vso pozornost z nalezljivo melodičnim diktatom refrena. V Madness And Sorrow ostaja izrazno vodilo kvinteta na isti ravni in Blaze Bayley ohranjajo rušilni klasično orientirani metal juriš tudi skozi drugo skladbo.
Kar godi je dejstvo odlične žive produkcije. Kitari sta nižje uglašeni v riffanju, oba kitarista uporabljata celo sedemstrunske kitare. Riffanje tvori agresivno mračno, a masivno zaveso, v katero se zamolklo nižje do srednje intonirana edinstvena barva Blazeovega vokalnega pristopa prilega kot ulita. Blaze Bayley dodajajo v izpoved ritemsko podvozje silovitega tempa, ki ga večkrat podložijo z dvojno bas boben stopalko (City Of Bones, Time To Dare), ali pa to spretno vpletajo na pravih točkah ter tako razgibavajo podobo skladb ter razpenjajo značaj same dinamike albuma. Glasbeniki so "zdrilani" do maksimuma. Tako smo priča intenzivnim prelivom kitarskih dialogov obeh kitaristov, ki delujejo povsem enakovredno, a hkrati razporeditev not v solažah nepredvidljive konotacije neskončno ugaja, saj izhaja iz klasičnih prvin snovanja le teh, kar pomeni opiranje na edinstveni genij velikanov igranja električne kitare, kot so Michael Schenker, Randy Rhoads ali Tony Iommi.
Struženje kitar ne popušča niti za trenutek preko albuma. Blaze Bayley ne poznajo termina balada. Spremembe v vzdušju diktira seveda Blaze z melodijami v diktiranju verzov in razgibana ritem sekcija na katero se vežejo slikovite kitarske pasaže. Galileo Galilei je prejel Blazeovo posvetilo v skladbi 1633, ki priča o procesu inkvizicije proti hrabremu zagovorniku heliocentrične teorije. Tu skupina podloži riffe z marševskim srednje hitrim rohnenjem, ki spominja na saharsko ihto saracenskih konjenikov. God Of Speed je prevzetna himna, rojena za oder, katere refren se enkrat v trenutku podkožno zažre. Nov zgodovinski postanek nas čaka v skladbi City Of Bones. Tu Blaze ni naletel na najdišče fosilnih ostankov jurske favne račjekljunih dinozavrov, pač pa nas vrne v časovno nedrje bitke za Leningrad. Občutek vojne agonije je v njej pričaran na moč resnično.
Kitarski okraski, trzanje preko riffov, vključno s harmonijami v tercah, so podedovani od časov NWOBHM-ja in popularizacije tega atributa s strani bratskih Iron Maiden. Slišati jih danes na kateremkoli albumu na tako pristno ponazorjen način, je pravi božji dar poslušalcu in ljubitelju starošolske oblike metala odigrane v moderni drži produkcije. Skladba Faceless se nanaša na obrazno brezobličje povprečnega konformista zahodne družbe in bi slogovno in po izraženi srži z lahkoto nadomestila na poziciji otvoritve albuma skladbo Watching The Nightsky. Skaldba Surrounded By Sadness, je odigrana v prvem delu v akustični drži. Gre za odlično polbaladno stvaritev, ki eksplodira v izhodnem delu in bi brez zadržkov našla prostor v koncertnem repertoarju skupine.
Blaze Bayley ostaja sinonim odličnega podajanja metalske uravnilovke med agresivno in zahtevano udarno držo ter melodično himničnostjo. Odigrano in odpeto je vse v takšni maniri, da emocije dejansko živijo in odkrito izzivajo konzumenta tega albuma. To je največ kar ti lahko glasbenik ponudi. Ogenj osebnostne purifikacije sproža svoje zublje s posebno vehemenco zlasti v zaključnem delu albuma, ko nas Blaze Bayley peljejo skozi skladbe The Trace Of Things That Have No Words, Letting Go Of The World in Comfortable In Darkness. Nepopustljiva drža skladb, ki v redosledju nanizajo intenziven in z emocijami nabit album, ohranja Blaze Bayleya na visoko izpovednem nivoju, ki spretno gazi stopinje, kakršne je začrtal album "The Man Who Would Not Die".
Na albumu gre zaslediti le eno reč, ki bi lahko bila bolje podana. Produkcija zvoka basovskih linij. Te so nekoliko potuhnjene v zvoku in bi se jih lahko še malo navilo, saj snare boben le za malenkost preveč sili v ospredje. To velja tudi za dvojno bas boben stopalko. Tudi zanjo je ostalo nekaj neizkoriščenega prostora spektra zvočne slike na albumu. Sicer pa siceršnji pristni živosti zvoka temu razbeljenemu klasičnemu manifesta metala, ne gre v ničemer oporekati.
Dve leti je minilo med izdajami obeh albumov. Evolucija skupine je za trenutek tu obstala. A hkrati s tem drugače sploh ni šlo. To je časovni interval v katerega je osebnost Blaze Bayleya ujeta v življenjskih izkušnjah, kakršnih si marsikdo izmed nas ne bi drznil deliti z njim niti v najbolj norih sanjah. Za to moraš biti močan in kljubovalen. In Blaze Bayley to nedvomno je. Vztrajnost, zvestoba in nepopustljivost na poti tega glasbenika, so lastnosti, ki jih ne gre tajiti. Zato ostaja tudi album "Promise And Terror" manifest vreden vsega spoštovanja. Ne premore opaznega izrazno-ustvarjalnega odmika od predhodnika, ohranja pa v vsem visok nivo njegove kvalitete in seveda edinstven izrazni obraz Blaze Bayleya. Da bi Iron Maiden postregli v današnjem času s takšno jezo, ostaja prava utopija in zato jim Blaze Bayley v tem primeru enkrat več postavlja pravo učno lekcijo!
na vrh