Yes so leto 2015 zaznamovali s prezgodnjim slovesom njihovega ustanovnega basista Chrisa Squirea, kontroverzno (zaradi nadaljevanja koncertne poti, kljub smrti poslednjega originalnega člana) ameriško turnejo ter novimi koncertnimi ploščami. »Progeny: Highlights From Seventy-Two« je dvojni koncertni album, ki vsebuje izbrane izvedbe iz sedmih različnih koncertnih prizorišč med ameriškim delom »Close to the Edge« turneje v letu 1972. V osnovi gre za skrajšano različico škatle 14-ih koncertnih CD-jev »Progeny: Seven Shows Fron Seventy-Two«, ki vsebuje celotne nastope iz sedmih prej omenjenih koncertov. Ta poteza poraja mešane občutke, vendar je »Progeny: Highlights From Seventy-Two« kot naročen koncertni dokument za vse tiste, katerim prej omenjena škatla predstavlja prehud finančni zalogaj ali preprosto niso tako strastni Yes privrženci kot nekateri, ki morajo posedovati sleherni koncertni posnetek njihovih ljubljencev.
»Close to the Edge« turneja je bila za Yes njihova prva z bobnarjem Alanom Whiteom v postavi, ki je pred potjo v Severno Ameriko zamenjal Billa Bruforda, novopečenega člana King Crimson. Tedaj so bili številni Yes privrženci skeptični do omenjene zamenjave, vendar se je White odlično ujel s preostalimi člani in je dandanes, po Squireovi smrti, edini član legendarne skupine v kateri vztraja že od leta 1972. Njegove tehnične vrline pridejo na »Progeny«, tudi zaradi čistejšega zvoka, do nekoliko boljšega izraza kot na »Yessongs« (1973), kjer so nekateri kritizirali predvsem Alanov improvizacijski pristop med izvedbo superepa »Close to the Edge«, kjer je bil Bruford vedno prav poseben razred zase, obenem pa pozabili, da se je moral White naučiti igrati nadvse zahteven material v izjemno kratkem roku.
Od »Close to the Edge« kompozicij se tu nahajajo vse tri originalne skladbe; radoživi »Siberian Khatru«, eterični »And You And I« ter naslovni superep, ki je seveda zmagoviti vrhunec tega nadvse všečnega koncertnega dokumenta. Prav tako ne manjkata solo točki kitarskega junaka Stevea Howea in njegovega klaviaturskega veličanstva Ricka Wakemana. Slednji je ravno tedaj promoviral svoj prvi (pravi) solo album »The Six Wives of Henry VIII« (1973), čemur je v sedmih minutah prilagodil svoj solo nastop, ki vsebuje nekatere ključne motive iz prej omenjene studijske klasike.
Še posebno dobro na tem koncertnem naboru izpade »The Yes Album« (1971) zimzelen »Yours Is No Disgrace«, katerega so Yes po zaslugi posrečenih improvizacijskih vložkov raztegnili na kar 16 minut. Na njem pride izredna artistična predrzonost, improvizacijska vitalnost in brezmejna ustvarjalna domišljija klasične Yes postave do najboljšega izraza. Seveda ne manjka tudi obvezni »Roundabout«, ki je v izvedbi klasične Yes postave vselej prava paša za ušesa. Modra odločitev je bila, da sta oba producenta pri pripravi »Progeny« ohranila pristno, merodajno zvočno podobo, zato celotna koncertna zbirka zveni kot da bi res izšla leta 1972. Obenem ne manjka karakteristična naslovnica Rogerja Deana, ki sicer zagotovo ne spada med njegove najbolj navdahnjene trenutke.
»Progeny: Highlights From Seventy-Two« je kot naročen za vse tiste Yes privržence, ki preprostno niso dovolj premožni, da bi si lahko omislili razmeroma drago škatlo 14-ih CD-jev »Progeny: Seven Shows From Seventy-Two«, ki bo, kot ponavadi v podobnih primerih, večinoma pristala v rokah tistih, kateri ne občutijo nikakršnega materialnega pomanjkanja, čeprav sami sebe prepoznavajo kot velike ljubitelje Jonovih besedil o osebnem prosvetljenju in iskanju sreče v nematerialnih stvareh. Yes so bili leta 1972, ko so v istem letu izdali kar dve mojstrovini, »Fragile« in »Close to the Edge«, na vrhuncu svojih artističnih moči in zato gre za imenitni koncertni dokument s posebno emocionalno vrednostjo za vse zveste privržence.
na vrh