»Procol's Ninth«, osmi studijski album angleških pionirjev progresivnega rocka Procol Harum, se lahko označi za dosežek, ki je naznanjal začetek konca njihovega najbolj uspešnega ustvarjalnega obdobja. Odnosi med člani banda in predstavniki založbe Chrysalis, ki so si obupno želeli novi hit in band silili v nenehne menjave producentov, niso bili zavidljivi. Chrisa Thomasa, producenta večine preteklih Procol Harum albumov od leta 1970 dalje, sta zamenjala Jerry Leiber in Mike Stoller, ki sta v nasprotju s Thomasom, ki je odigral pomembno vlogo pri grandioznem zvoku njihovih klasičnih del, sitnarila z bolj surovim, bazičnim zvokom, ki je bil na marsikaterih stvaritvah oropan čudovitih simfoničnih aranžmajev kakršne so Gary Brooker in njegova tovarišija ustvarjali v preteklosti.
Poleg tega sta proti željam članov banda na album uvrstila nenavdušujočo priredbo The Beatles standarda »Eight Days a Week«, ki je bila poleg povsem odvečnega »I Keep Forgetting«, katerega sta Leiber in Stoller leta 1962 napisala za r'n'b pevca Chucka Jacksona, sploh prva priredba na kakšnem Procol Harum albumu. Negativno razpoloženje in ne pretirano posrečeno usmeritev z bolj bazičnimi strukturami večine del od običajne prakse odseva tudi najslabša naslovnica v povesti skupine na kateri se na sivem ozadju nahajajo ne preveč prešerno razpoloženi člani banda. Ni čudno, da sta se Leiber in Stoller že kmalu po izidu tega albuma poslovila s producentskega mesta.
Otvoritvena skladba, »Pandora's Box«, ki je s svojim skrivnostnim, nekoliko fantazmagoričnim vzdušjem eno izmed boljših del na albumu in obenem edina »Procol's Ninth« stvaritev, ki si zares zasluži oznako klasika je bila ustvarjena že leta 1967, v času izida kultnega Procol Harum prvenca. Izvorna, občutno bolj psihadelično usmerjena verzija je v skupni primerjavi zaznavno boljša, čeprav je bilo na njen uradni izid potrebno čakati več kot tri desetletja preden se je znašla na ponovni izdaji Procol Harum prvenca. »Fool's Gold« je nazoren primer bolj surove, bolj bojevite zvočne usmeritve z rahlimi trdorockerskimi podtoni zaradi česar je band v tej fazi svoje kariere na trenutke skoraj bolj kot nase spominjal na kakšne Traffic ali Family. Tudi Brookerjev pevski pristop je ob prilagajanju na spremenjeno usmeritev ter produkcijo na večini del prevzel več elementov soula kot običajno.
»Taking The Time« ima poudarjeno bluesovsko usmeritev, medtem ko se Brooker in Keith Reid ne moreta odločiti ali bi dala znotraj glasbe in besedila prednost humorju oziroma melanholiki. Tudi »The Unquiet Zone« s svojim jahajočim ritmom in 'ameriško' zvočno usmeritvijo, ko vse skupaj bolj kot na Procol Harum spominja na kakšne Chicago ali Blood, Sweat & Tears«, brez imenitnih pihalnih aranžmajev seveda, se ni uspela vpisati v anale nepozabnih Procol Harum klasik. Igrivi »The Final Thrust« je na račun dobrih simfoničnih aranžmajev in Brookerjevega otožnega petja iz katerega veje Reidovo sarkastično besedilo, nekoliko bližje 'tradicionalnemu' Procol Harum zvoku, kar pomeni, da gre za eno izmed bolj zanimivih del na albumu.
Že omenjena priredba »I Keep Forgetting« je čisti r'n'b podvig po ameriškem okusu in prozoren poskus založbe, da bi na drugi strani luže ponovno povečali zanimanje za legendarno angleško skupino. Precej bolj 'angleško' naravnana »Without a Doubt« ter »The Pipers Tune« spet nekoliko popravita vtis in celo za trenutek spomnita na najboljše Procol Harum dni, medtem ko je »Typewriter Torment« s svojo ritmično raznovrstnostjo, Brookerjem na vrhuncu njegove vokalne 'igre' in bogatim zvokom Hammond orgel eno izmed redkih del na albumu, ki je primerljivo z najboljšimi ustvarjalnimi leti.
»Procol's Ninth« še zdaleč ni bil napačen album vendar so nekatere vsiljene produkcijske poteze pokvarile originalne načrte. Poleg tega so Procol Harum v preteklosti ustvarili toliko boljših dosežkov, da ga je z njimi precej nehvaležno primerjati. Na več skladbah se sliši, da band ni imel nekdanje ustvarjalne svobode in iz tega je bilo težko ustvariti kaj več kot spodobno ploščo. Precej bolj surov, 'ameriški' zvok s strani vsiljenih producentov, ki sta sledila željam založbe, je marsikaj pokvaril in preprečil, da bi se lahko »Procol's Ninth« uvrstilo med Procol Harum klasike zato je njegov nakup obvezen samo za največje privržence, ki morajo imeti zapolnjeno celotno diskografijo teh legendarnih pionirjev progresivnega rocka.
na vrh