Procol Harum sta leta 1966 ustanovila in vrsto let družno in enakopravno vodila (pravzaprav je temu še dandanes tako) pevec, igralec klavirja in občasni pihalist Gary Brooker ter tekstopisec Keith Reid. Slednji se ponaša s tem, da je bil prvi pisec besedil v povesti rocka, ki ni igral nobenega inštrumenta, a je bil vseeno enakopravni in celo eden izmed vodilnih članov skupine. Nekoliko kasneje je imel enak status tudi Peter Sinfield pri King Crimson, ki se je marsičesa naučil prav od Reida. Brooker in Reid sta bila brez dvoma vedno glavna oporna stebra skupine, ki sta ustvarila prav vse njihove največje hite.
Njuna prva skupna kompozicija, "A Whiter Shade of Pale" (o kateri bo v recenziji največ govora), je bila tudi njuna najboljša in najslavnejša ter je tako rekoč zakoličila glasbeno definicijo skupine. V zgodnjem obdobju skupine sta jima bila v močno oporo tudi legendarni kitarist Robin Trower in hammond orglist Matthew Fisher, katera sta že na prvencu zapustila močan pečat.
Procol Harum so imeli s striktnega progresivno rockovskega vidika precej neobičajne korenine, saj so njihove glasbene korenine temeljile predvsem na bluesu. Za to sta bila v enaki meri zaslužna tako Brooker s svojim melanholičnim načinom petja in 'salonskim' igranjem klavirja kot Trower, ki je bil po srcu in duši čisti blues kitarist. Tisto bistveno kar je iz Procol Harum naredilo posebneže in v družbi skupin kot so Pink Floyd, The Nice, The Moody Blues, Soft Machine, Family in Traffic ene izmed pionirjev progresivnega rocka je bilo pečanje s klasicističnimi aranžmaji, predvsem s pomočjo Fisherjevih hammond orgel. Klasična glasba je bila poleg bluesa ključen dejavnik pri oblikovanju prepoznavnega izrazoslovja skupine. Tega ni bilo nikoli mogoče enostavno poimenovati, temveč bi bila morda še najboljša definicija baročni rock ali simfonični rock
Album je večkrat izšel tudi pod naslovom "A Whiter Shade of Pale", kar ni nobeno presenečenje, saj ta veličastni zimzelen, ki se vselej znajde na lestvicah najboljših rock skladb vseh časov, v marsičem definira celoten album. Lahko bi se reklo, da so vse preostale skladbe na albumu v njegovi senci, saj po intenzivnosti, melodiji in samem besedilu tako močno izstopa, da se je za vse večne čase zapisala kot skladba s katero je svet odkril in še danes najbolj pozna Procol Harum. Hkrati pa je bila ena ključnih stvaritev za narast popularnosti psihadeličnega rocka in rojstvo progresivnega rocka. V marsičem je postala tudi "himna" cvetlične generacije.
Reidovo besedilo je bilo za tiste čase precej neobičajno, saj je bilo nabito z idiličnim in skrivnostnim misticizmom, ki se je odlično prepletalo s samo melodijo in atmosfero kompozicije. Pripoved o 16-ih devicah-vestalkah, ki čakajo mornarje na obali nekega mitološkega otoka je postala del progresivno rockovske folklore. Osrednjo sporočilo, ki je zakopano pod mističnimi metaforami je precej manj romantično, saj gre za nič drugega kot opis predpriprav pred seksualnim odnosom med moškim in žensko. Reid je navdih dobil na neki zabavi, kjer je pri enem izmed gostov prvič slišal frazo " a whiter shade of pale", ko je ta ogovarjal neko žensko.
Vse na tej skladbi odraža izjemni perfekcionizem in smisel skupine za ustvarjanje hipnotičnih melodij, hkrati pa predstavlja enega prvih poskusov mešanja rocka in simfonike v popolno harmonijo. Brookerjev melanholični vokal je podkrepljen z izjemno toplino, ki jo dodaja osrednja melodija na Fisherjevih hammond orglah. Zvok hammond orgel je bil navdahnjen po dveh klasičnih kompozicijah Johanna Sebastiana Bacha, toda v nasprotju še vedno prevladujočim večinskim mnenjem skladba ne vsebuje nobenega elementa kopiranja zapuščine legendarnega skladatelja. Ironija vseh ironij je v tem, da najbolj znan in najbolj priljubljen hit v povesti skupine sploh ni bil vključen na originalno, britansko izdajo albuma, temveč je izšel samo na ameriški verziji.
Ostale skladbe na albumu sicer ne dosegajo širine in intenzitete "A Whiter Shade of Pale", a si kljub temu vse po vrsti zaslužijo pozornost. Vsaka izmed njih na svoj način ponuja izobilje poslušalskih užitkov. Temperamentni "Conquistador" je bojevito razpoložena stvaritev z duhovitimi bobnarskimi prehodi v režiji B.J. Wilsona ob stopnjevanju dramatike na klavirju in hammondkah ter skorajda trdo rockerskemu sosledju kitarskih rifov. Na poskočnem "She Wandered Through the Garden Fence" izdatno navduši navidezna lahkotnost prešerne melodije na hammond orglah, ki je v odličnem kontrastu z neutolažljivo melanholijo Brookerjevega vokala. Slednji se vnovič odlično izkaže na "Something Following Me", bluesy baladi z izobiljem salonskega klavirja.
Procol Harum so med drugim, tako kot levji delež britanskih skupin, ki so nastale v šestdesetih, gojili priostren občutek za nagajiv humor. Tega je moč zaznati na šaljivih skladbah kot sta "Mabel", ki po vzdušju zveni kot barska zbadljivka na račun nesramnega dekleta in "Good Captain Clack", kjer skupina ustvari pravcati piratski kabaret. "Cerdes (Outside The Gates Of)" je zanimiva mešanica psihadelike in blues rocka v srednjem tempu, ki je znotraj besedila pospremljena z Reidovimi nenavadnimi mističnimi vizijami. Kombinacija Fisherjevih hammondk in bravuroznih Trowerjevih kitarskih pasaž odraža tako odlično tehnično podkovanost kot pretanjen občutek za ustvarjanje napete atmosfere. "A Christmas Camel" je nabita z dramatiko prek ognjevitih pasaž na hammondkah, medtem ko Brooker prek srce parajočega petja in klavirja narekuje tempo.
Skorajda po otroško razigrani "Kaleidoscope" je ponesen na razvejani melodiji hammond orgel, medtem ko Brooker vnovič navduši z odlično predstavitvijo Reidovih liričnih fantaziranj. Na "Salad Days (Are Here Again)" se na neobičajen način mešata romantika in šegavost za kar sta najbolj zaslužni premetena izgradnja duhovitih motivov na hammondkah in pretanjena klavirska spremljava. Zaključni inštrumental "Repent Walpurgis", ki vsebuje že skorajda nagrobno melodijo na hammondkah in klavirju, pospremljeno s fenomenalno kitarsko solažo, nazorno nakaže, da bo simfonika na prihodnjih albumih skupine igrala vse večjo vlogo. Simfonična dramatika in melanholika se proti izteku skladbe samo še stopnjujeta, kar pomeni, da so Procol Harum s tovrstno prakso že zakoličili enega od standardnih oziroma zelo pogostih elementov progresivnega rocka.
Na nekaterih ponovnih (CD) izdajah albuma je moč najti bonus skladbe, ki vsebujejo vse single skupine izdane v letu 1967, med katerimi na poseben način izstopa odlična romantična balada "Homburg" na kateri osrednjo melodijo gradita Brookerjev vokal in klavir ter Fischerjeve hammondke in je tudi zaradi surealističnega besedila v marsičem sorodna "A Whiter Shade of Pale". Ta klasika spada med najboljše in najbolj priljubljene dosežke v povesti skupine. Brookerjev skladateljski, inštrumentalni in pevski pristop na tem zimzelenu pa je bil pomemben navdih tudi za takšne legendarne glasbenike kot sta bila Peter Gabriel in David Bowie.
Bistvo Procol Harum prvenca bi bilo najlažje strniti z eno samo povedjo - "A Whiter Shade of Pale". Ta pionirski album, ponesen na krilih velikega hita, je brez dvoma eden najboljših prvencev v povesti rocka. Procol Harum bodo s prihodnjim albumi še nadgrajevali simfonično rockovsko usmeritev in postali ena izmed kar se kakovosti tiče najbolj konsistentnih in trdoživih progresivno rockovskih skupin, ki so bile poleg kompleksnih in epskih kompozicij sposobne za šalo ustvariti tudi radijske hite. Še preden se je ob pojavu King Crimson prvenca prvič začel uporabljati izraz progresivni rock so Procol Harum s svojim prvencem že postavili enega izmed osrednjih opornih temeljev tega čudovitega glasbenega žanra in si se zapisali med glavne junake glasbene revolucije, ki je zajela drugo polovico šestdesetih.
na vrh