avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik (5.11.2016)
Angleški artrockovski šampioni Magnum so s »Princess Alice and the Broken Arrow« nadaljevali uspešno vrnitev na glasbeno ceno, katero so začeli z 'vrnitvenim'' albumom »Breath of Life« (2002) in nato še z »Brand New Morning« (2004). »Princess Alice and the Broken Arrow« je predstavljal še en korak v pravo smer, saj so se AOR/art rock odličniki na njem po navdih še temeljiteje vrnili k svojemu najboljšemu obodobju (osemdeseta), kar je razvidno tudi z izjemne naslovnice, katero je po dolgem času spet oblikoval dolgoletni sodelavec, priznani grafični obiskovalec Rodney Matthews. Slednji je poskrbel, da ovitek nove plošče ni bil kakšna računalniška abominacija, kar je bilo sicer precej značilno za naslovnice plošč lepega števila rockovskih izvajalcev na začetku 21. stoletja.
Album ima rahle zametke koncepta, saj sta bila njegov več kot neobičajni naslov ter naslovnica navdahnjena po otroškem zavetišču 'Princess Alice' s katerim ima kitarski mojster, producent in pisec glasbe, Tony Clarkin, določene osebne povezave. Zlomljena puščica v rokah princese Alice naj bi po besedah pevca Boba Catleya simblizirala konec sovraštva in sklenjeno premirje z zlobnim lisjakom, ki sedi na nasprotni strani mize. Slednji ima v ozadju zaprte otroke, ki bi jih naivna deklica rada s pomočjo premirja osvobodila. Seveda pa ima zviti lisjak popolnoma drugačne narčte.
Po besedah Catleya naj bi tu šlo tudi za metaforo, kako so beli osvajalci vselej izigrali severnoameriške domorodce, ko so ti z njimi sklepali mirnovne pogodbe in si na koncu prisvojili vso njihovo zemljo. »Princess Alice and the Broken Arrow« v glasbenem oziru predstavlja še očitnejše vračanje h klasičnemu Magnum zvoku iz osemdesetih, s poudarkom na melodičnem rocku ter z nekaterimi progrockovskimi elementi, vendar s Clarkinovo sodobno produkcijo in dosti več sentimentalnosti, ki je narasla premosorazmerno s starostjo članov banda. Obenem je to njihov edini album z bobnarjem Jimmyem Copleyem, ki je za kratek čas zamenjal Garya 'Harrya' Jamesa. Slednji je bil tedaj odsoten zaradi obvez do svoje 'matične' skupine Thunder, vendar se je že na naslednjem albumu uspešno vrnil nazaj v Magnum kolektiv.
Spodobna, vendar nespektakularna in nekoliko razvlečena otvoritvena skladba »When We Were Younger«, ki je grajena v klasičnem Magnum slogu, vsebuje nostalgično besedilo, odločen kitarski rif, spodoben, melodičnorockovski refren in bogate aranžamje, medtem ko se ji, če ne drugega, posreči, da ohrani poslušalčevo zanimanje tudi za nadaljevanje albuma. Nekoliko boljše izpade »Eyes Wide Open« s spektakularnim simfoničnim aranžmajem v režiji klaviaturista Marka Stanwaya in epskim refrenom na tipičen Catleyev karizmatiči način. Njegov vokal leta 2006 še ni bil tako obrabljen kot v kasnejših letih, ko je to na koncertih postal že kar precej pereč problem. »Like Brothers We Stand«, skladba s tipičnim Clarkinovim pacifističnim besedilom in poudarkom na spremljevalnih vokalih, po ničemer ne izstopa, saj zveni podobno kot lepo število Magnum skladb iz klasične ere, vendar ji manjka tisti pravi žar s katerim so bile ustvarjene klasike iz osemdesetih. Udarni »Out of Shadows« sodi med trša dela na albumu, saj vsebuje hardrockersko kitarsko frazo, medtem ko jo krepijo epske klaviaturske teksture in Catleyeva mogočna pevska predstava.
Epsko-pompozni »Dragons Are Real« s svojo fantazijsko atmosfero in 'pravljičnim' besedilom, medtem ko je v ospredju svečani aranžma, predstavlja enega izmed boljših trenutkov albuma. »Inside Your Head« je power balada s poudarkom na klavirskih aranžmajih, buditeljskemu refrenu in dramatičnemu zapletu, kakršnih so Magnum v svoji bogati karierei ustvarili kar lepo število. Precej bazični melodični hard rocker »Be Strong« je eden izmed manj navdahnjenih trenutkov albuma, še posebno z nekoliko neprimernim ljubezenskim besedilom, ki se nič kaj ne prilega udarni naravi te, za običajne Magnum standarde, zelo povprečne skladbe. »Thank You For the Day« je še ena dramatična power balada, ki za seboj prav tako ne pusti kakšnega globljega vtisa. Nekoliko bolj zanimivo izpade energični križanec med melodičnim in trdim rockom, »Your Lies«, ki se ponaša s pompoznim klaviaturskim aranžmajem, nasršenimi kitarskimi pasažami in melodramatično vokalno predstavo v izvedbi neuničljivega Catleya. Na moč solidno izpade tudi »Desperate Times« z dobro, postopnjo izgradnjo melodičnorockovske drame in to kljub večinoma počasnem tempu ki na začetku skladbe porodi zmotno prerpičanje, da gre za še eno balado. Magnum pa so se še posebno potrudili na zaključni stvaritvi, »You'll Never Sleep«, ki zaradi večjega poudarka na Stanwayovih simfoničnih aranžmajih in kompleksnejših časovnih prehodih, sodi med boljše trenutke albuma.
Na več kot solidnem »Princess Alice and the Broken Arrow« so Magnum spet dali nekoliko večji poudarek artrockovskim elementom, ki so v osemdesetih letih zaznamoval nekatere njihove najbolj priljubljene dosežke, vendar albumu manjka tisti pravi ustvarjalni žar in zanos, ki jih je spremljal v mlajših letih in katerega se to pot večinoma zelo pogreša. Album je sicer dober, a se ga niti slučajno ne more šteti med vrhunce njihove kariere. Vseeno so Magnum z njim nadaljevali uspešno vračanje na pota 'stare slave' in to je bilo za večino privržencev povsem dovolj, da so »Princess Alice and the Broken Arrow« dobro sprejeli, medtem ko so jih počasi začeli spet nekoliko bolj upoštevati tudi na domačih, angleških tleh.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik (26.3.2007)
Magnum so skupina, ki ob omembi imena vselej vzbudi mero spoštovanja. Ob imenu nemudoma naostrijo uhlji in dvigne nivo vznemirjenja. Da. Magnum so tisti znani častitljivi profesorji, ki so od sebe spravili veličastne AOR albume "Wings Of Heaven", "Vigilante" in seveda album, ki sodi v imetje slehernega posameznika "On A Storyteller's Night". Ti trije albumi so Magnum povzdignili v kralje AOR-a, skladbe na njih pa so klasike vsaka posebej, vsi ti trije vrhunsko izpiljeni albumi izdani v medsebojnem zaporedju, pa so le potrdili, da so bili možje takrat v vrhunski formi. Ta Magnum material je res ponujal sočno duševno hrano za slehernega ljubitelja te glasbe.
Kombinacija partnerstva dueta Tony Clarkin (kitara) in Bob Catley (vokal) je ena najpomembnejših pri kreaciji edinstvenega, prepoznavnega, sebi lastnega izraza, ki ga najdemo tako le pri Magnum.
Skupina je razpadla, prenehala delovati in se na veliko veselje oboževalcev re-afirmirala znova ter izdala sprva "come back" album "Breath Of Life", ki mu je sledila zelo podobna, a prepričljivejša plošča "Brand New Morning". "Princess Alice And The Broken Arrow" je tretji album po ponovni združitvi skupine. Ta je izmed treh album z najkompleksnejšimi teksturami, klasično zaščitno znamko grandioznosti Magnum, ki je tako po ponovni združitvi znova jasneje poudarjena. Album pomeni korak naprej kar se produkcije tiče, v primerjavi zadnjih treh albumov (kar pa ne velja tudi za nove domislice, a o tem več v nadaljevanju). In tu so standardi brez katerih pač ne gre. To je v prvi vrsti izredno petje Boba Catleya, ki opravičuje sloves starega dobrega vina, katerega kvaliteta z leti le raste. Z nami je znova klasična Magnum naslovnica, ki jo je prispeval Rodney Matthews. Magnum se ponašajo z novim logom, ki je nadvse všečen!
Album se je v celoti zarotiral kar nekajkrat preden sem se lotil tipkanja in njegovega analitičnega rešetanja in moram priznati, da me album žal vselej v enaki meri ogreje, kot tudi ohladi. Človek namreč postavi višje kakovostne zahteve do skupine, ki je na sceni trideset let in več. Prva opazka leti namreč na to, da so si vsi trije Magnum albumi po ponovni združitvi zelo medsebojno podobni. Vsi sledijo določenemu kalupu, ki je brez posebne variabilnosti. Album ne poseduje ustrezne dinamike. Ko ga poslušaš ugotoviš, da skladbe zlasti kar se izbire osnovnih tempov tiče, ne nosijo odstopanj. Človek težje zazna in loči pospešeni rocker od skladbe, ki naj bi bila zasnovana kot balada. Zelo pomembna reč brez katere si pravih Magnum človek ne predstavlja, pa so veliki refreni. Teh preprosto ni (več). Vsekakor Magnum znajo spraviti skupaj kvaliteten melodičen refren, a v zadnjem obdobju se čuti, da temu ne posvečajo kdove kako veliko pozornosti več, ali pa preprosto nimajo idej, ki bi prinašale znani trenutek visokega vzdušja, ki ti požene mravljince vzdolž hrbtenjače. Manjka torej pika na "i". Tako ni začutiti visoko atmosferičnega momenta klasičnih Magnum AOR albumov. Fantje so tudi z redosledjem skladb nekoliko zgrešili bistvo. Album se namreč odpre s sila razpotegnjeno, dolgočasno in ortodoksno upočasnjeno When We Were Younger, kjer požene brada konkretno do tal, preden se stvar rockersko pospešeno premakne v njenem refrenu. Nedvomno je poudarjena Catleyeva emotivna plat v njej, a neposrečen začetek albuma, ki zahteva himnično koračnico! Še bolj presenetljivo je nadaljevanje albuma, saj tudi skladbe Eyes Wide Open, Like Brothers We Stand in Out Of The Shadows ne prinesejo dinamičnega obrata. Reč postaja iz minute v minuto bolj suhoparna. Gre za album, ki v karieri Magnum, še ni potreboval tako dolgega ogrevanja preden bi "rockersko" stekel v konkretnem tempu in sekanju Clarkinovih riffov. Šele peta skladba po vrsti Dragons Are Real, prvikrat prevetri album kot se šika. Komad, ki bi bil idealen začetek plošče! V nadaljevcanju albuma imamo tipično redosledej balada/udarni rocker, ki se ponovi trikrat. Album se utaplja v zehavi omotici, ki jo poslušalcu kot opij, prinaša odločitev skupine, da podredi album počasnim ritmom. Tako je tu znova Inside Your Head, za njo Be Strong, ki znova rockersko narajca. Ko bi bilo teh trenutkov več na plošči! Ta komad vleče na dejanja ujeta na Magnum "Sleepwalkers" albumu. In znova nazaj k baladi Thank You For The Day., ki vrne vzdušje znova bližje spancu. Človek sicer vztrepeče ob Your Lies, to pot že samo zato ker je odpeljan v hitrejšem tempu. Pa smo spet pri baladi Desperate Times, ki pa ji sledi You'll Never Sleep, ki je ena najimenitneje izrezljanih skladb na albumu in predstavlja vsaj impresiven zaključek albuma, če je že začetek tako mlahavo neizrazen.
Album je dober in bo z lahkoto omrežil ljubitelje skupine. Vendar glede na pridobljena glas in stas skupine preko desetletij in glede na njihov zgoraj omenjeni klasični opus treh neizpodbitno velikih rock albumov, preprosto človek ne more ostati ravnodušen ob "Princess Alice And The Broken Arrow". Možje so se postarali, postali so rahločutni, njihovi današnji bioritmi, kot tudi metabolizem, očitno zahteva več spanca in predajanja sanjam. Nove skladbe preprosto ne ustvarijo dinamike, album tudi ne poseduje nobene kreativne svežine. Vse je zelo predvidljivo na njem. Ob tem ne smemo pozabiti, da gre tudi v tem primeru za Magnum album od glave do pete, ki ga znajo spraviti skupaj le Magnum in nihče drug. Spretno izbrani aranžmaji klaviatur, so v primeru novega albuma dejavnik plošče, ki vsaj deloma razbija siceršnjo monotonost ter blažijo dejstvo pomanjkanja dinamike ter svežine. Ne razumite napak. Album v osnovi poseduje kvaliteto, ki jo pač znajo ustvariti Magnum in tako vsebuje nekaj odličnih momentov. A manjka tisti gušt na njemu. Gušt, ki so ga znali fantje nekoč pričarati. Gušt, ki je bil plod naivnosti in želje po potrditvi. Samo z rutino in izkušnjami, se pomanjkanja kreativnega zagona ne da sanirati. A za ljubitelje skupine je tudi ta album, definitivno vreden uvrstitve v zbirko. Magnum, pa potrebujejo danes pošteno brco, ki bi jim napolnila jajca!
na vrh