Arena: Pride

Arena, ki so svojo pot začeli kot skupni neo progresivni projekt klaviaturskega mojstra Clivea Nolana (Pendragon, ex-Shadowland) ter bobnarja Micka Pointerja (ex-Marillion) so se po izidu izvrstnega prvenca "Songs From Te Lions Cage" (1995), ki jim je prinesel odmeven uspeh med ljubitelji (neo) progresivnega rocka prelevili v konkretno skupino s svojo lastno vizijo. Pointerjeve nostalgične sanje po oživitvi izvorne Marillion magije in Nolanove virtuozne spretnosti so z izidom "Pride" dosegle svoj vrhunec.

Če je prvenec slogovno v marsičem spominjal na zgodnje Marillion in so podobnosti z njim ponekod še vedno dokaj prisotne, so Arena na "Pride" polagoma že začeli oblikovati povsem lasten, prepoznaven zvok, ki je poleg tradicionalnih vesoljsko-simfoničnih palet, predvsem močnih tekstur na sintehsizerjih, vseboval tudi mnoge trše prijeme, ki so tradicionalno bližje progresivnemu metalu. Pomemben napredek in zadetek v polno vsekakor predstavlja prihod izvrstnega vokalista Paula Wrightsona, ki je uspešno zamenjal Johna Carsona. Za razliko od predhodnika, ki je po barvi glasu v marsičem spominjal na legendarnega Fisha, je Wrightson tako kar se barve glasu kot razpona tiče, opazno boljši pevec. Brez dvoma gre za enega izmed najboljših pevcev v (neo) progresivnem rocku, katerega vokalni talent in karizma sta v marsičem odločilno prispevala, da se je skupina dvignila med najpomembnejše predstavnike svojega žanra. Opazno pridobitev, ki je prav tako pomembno vplivala na napredek v zvoku skupine, predstavlja tudi prihod kultnega neo prog basista Johna Jowitta (IQ, Jadis), ki je s svojim prepoznavnim razgibanim šprudljanjem dobro nadomestil Cliffa Orsija. Ne smem pozabiti omeniti tudi izvrstnega kitarista Keitha Morea za katerega je bil to poslednji album s skupino. Čeprav ga je njegov naslednik John Mitchell uspel skoraj povsem zasenčiti, je imel tudi More kopico zanimivih prijemov in idej. V interakciji z Nolanovimi klaviaturami so te tiste, ki ustvarjajo nadvse učinkovito kombinacijo udarnosti in simfonike. Nolanova besedila se tudi tokrat po večini podajajo v mistične sfere, predvsem v grško mitologijo (čeprav je na naslovnici vikinški drakar) preko katerih se metaforično dotikajo razno raznih življenjskih sporočil. Čeprav se uspešno izogibajo tistim ustaljenim fantazijskim neo prog klišejem tipa Pendragon, nikakor ne pričakujte kake globoke filozofije. To je sledilo šele z njihovimi naslednjimi albumi.

Sorodnost s prvencem predstavlja predvsem kombinacija udarno bombastičnih epskih del, katere ločijo umirjene med seboj povezane baladice združene pod imenom "Crying For Help", ki zagotavljajo povezanost obeh albumov (kasneje so vse skupaj izšle na EP-ju "The Cry"). Osrednji motiv je ves čas isti le, da je vedno zaigran na drugačen način (prvi del vsebuje umirjeno akustično kitaro, drugi je usmerjen na klavir, tretji je odlična Wrightsonova vokalna a capella medtem, ko je zadnji del usmerjen na sintesizer). Vsi deli uspešno povezujejo daljše simfonično-udarne epe. Zmagoslavni in ultra naviti rocker "Welcome to the Cage" je ravno pravšnji uvod v album in klasična neo progresivna himna. Čeprav od vseh del na albumu daleč najbolj spominja na zgodnje Marillion (predvsem na skladbo "Market Square Heroes") gre za izjemno energično stvaritev, ki preko magičnega motiva poslušalca v hipu posrka v album. Kljub razmeroma preprosti strukturi gre za delo okusnih simfoničnih tekstur, dobrih ritmičnih prehodov in epske dramatike. Glavni motiv tvori Nolanov hitroprsti vesoljski aranžma na sintesizerju, ki je položen na duhovit kitarski rif in udaren ritem. Vse skupaj pa zabeli še zmagoslavni refren, ki ga tvori Wrightsonov poetično-epski vokal. Vzdušje se umiri s "Crying For Help V", ki je zastavljen kot mističen folk rockovski inštrumental na akustični kitari z lepimi simfoničnimi aranžmaji. Prav lepo bi se podal tudi kot osrednji motiv kakega epsko fantazijskega filma tipa Gospodar prstanov. Da pa skupina ne zapade v pretirano fantazijsko sentimentalo poskrbi odlični "Empire Of a Thousand Days", prvi izmed treh epov na albumu. Skladba, ki prav tako vsebuje mnoge Marillion prvine (čeprav te nikoli v svoji karieri niso zveneli tako udarno) je polna dramatičnih, nepredvidljivih zasukov, vsebuje pa tudi dobro besedilo. Po mračnem, skrivnostnem efektu na klaviaturah sledi izvrstna uvertura na poskakujočem Jowittovem basu, sočen simfoničen aranžma na sinthu, ki tvori zanimiv orientalski motiv. Nakar vskoči poetično dramatičen vokal, ki skupaj z udarnimi kitarskimi pasažami vnese v ep izjemno energijo. Znotraj se nahaja vrsta nenadnih in domiselnih inštrumentalnih preobratov, ki zvenijo zdaj razbeljeno, že v naslednjem trenutku ambientalno. Še posebno mi je všeč zanimiv motiv na cerkvenih orglah, kateremu sledi odlična slide solaža na kitari. Kot bo z leti postalo že naravnost značilno za skupino, jagoda na vrhu smetane pade v zaključnem delu, ki ga tvorijo izvrstne ambientalne zavese in večglasne vokalne harmonije, nakar se glavni motiv še enkrat ponovi. Čudoviti mistični inštrumental "Crying For Help VI" vsebuje srednjeveško-keltski motiv na akustični kitari in klavirju, ki bo všeč vsem ljubiteljem skrivnosti in mistike.

Sledi antemična "Medusa", ki se je z leti uveljavila kot ena izmed najbolj priljubljenih del skupine, čeprav ni najboljše delo na albumu. Njen glavni čar tvori skladna kombinacija udarnosti in simfonike. Uvodnemu aranžmaju na klavirju sledi udaren rif na kitari, lepo prelit skozi večplastne klaviature, ki se oplaja z izvrstnim, na moč ekspresivnim vokalom. Glavni refren vsebuje izjemno epsko intenzivnost in ima moč, da poslušalca ob vsakem poslušanju dobro pretrese. Arena so še enkrat uspešno združili simfonične aranžmaje, ambient, udarnost ter hipnotičen osrednji motiv. "Crying For Help VII", na koncertih največkrat izvajan del sage je tudi najbolj zanimiv na tem albumu. Gre za vokalno a capello, ki vsebuje samo Wrightsonov dramatičen vokal, kateri izraža dobro mero trpljenja vpijočega v puščavi (ali še bolje, kletki). Tu lahko nazorno slišimo njegov odličen vokalni razpon. Udarno bombastični "Fool's Gold" je še en daljši ep, kakovostno primerljiv z "Empire of a Thousand Days" kot tudi "Out Of the Wilderness" s prejšnjega albuma. Tudi tu lahko cmokamo ob izjemni mešanici epskosti in udarnosti, visoki dramatiki, številnih nenadejanih prehodih in odličnih inštrumentalnih motivih. Za inštrumentalno zakusko in hipervoltažno intenzivnost skrbijo živopisane teksture na klaviaturah v interakciji z udarnimi kitarskimi pasažami (odlični motiv v zadnjem delu) ter odločno linijo bas kitare. Fenomenalna vokalna predstava zopet dviguje vse lase pokonci. Hitrost s katero Nolan menja posamezne aranžmaje na klaviaturah je vredna vsega občudovanja. "Crying For Help VIII" je zadnji in po mojem najmanj zanimiv del "Crying For Help" sage. Temelji na Nolanovih ambientalnih zvočnih zavesah, predvsem na sintesizerju, ki ustvarjajo zvok operetnega pevskega zbora (priznati moram, da se osrednji efekt dejansko sliši kot ženski operetni vokal). Če ne drugega gre za dobro predpripravo v naslednje delo epskih proporcij s katerim so se Arena še enkrat prekosili kot izvrstni pripovedovalci mističnih zgodb.

Za veliki finale namreč sledi še veličastni več kot 13-minutni ep "Sirens", ki pripoveduje mitološko zgodbo o ladji, ki se je izgubila v nevihti sredi čeri, kateri predstavlja magnum opus celotnega albuma. Umirjeni uvod je osredotočen na emocionalni, poetično-skrivnosten vokal, večglasne vokalne harmonije, ambientalne klaviature in keltski motiv na akustični kitari. Nakar vpade udarna kitarska pasaža, ki začne ustvarjati razburkano vzdušje pozibavajoče ladje sredi valov. More znotraj vplete še izvrstno slide solažo, ki požene mravljince po hrbtu. Sledijo simfonični aranžmaji, katere spremljajo zvoki šumenja valov. V drugem delu nastopijo udarno-naviti, skorajda metalski prehodi na kitari, basu in bobnih, katere v nebo odnesejo povsem vesoljsko obarvane plasti klaviatur (med njimi izstopa predvsem zvok melotrona). Bombastično simfonično-udarni motiv uspešno ustvarja vzdušje nevihte in razburkanega morja vse do trenutka, ko se ladja dokončno razbije na čereh in se sirene pogostijo z nasedlimi mrtveci. Na koncu nastopi še atmosferični klimaks na izpovedno globoko pretresenem vokalu in mogočnih plasteh klaviatur, ki dosežejo simfonični vrhunec albuma. Po mojem mnenju najboljše delo na albumu s katerim so se Arena uspeli postaviti ob bok največjim svoje obrti.

"Pride" s svojim vrhunskim mistično-bombastičnim-epskim vzdušjem predstavlja še en izvrsten album s katerim so Arena več kot uspešno nadaljevali smer, ki jo je zastavil prvenec s tem, da so naredili opazen napredek v smeri ustvarjanja lastne zvokovne prepoznavnosti s katero so se začeli ločevati od tradicionalnih neo prog skupin 80-ih z zgodnjimi Marillion na čelu. Arena so za razliko od večine neo progresivnih skupin, ki so bile po večini povsem simfonično usmerjene, s prvima dvema albuma dokazali, da posedujejo tudi določeno mero (trdo) rockerskega žara, ki ga ponavadi v tej zvrsti ni ravno v izobilju. Predvsem na tem elementu pa so tudi izgrajevali svoj lasten prepoznaven zvok. "Pride", ki je več kot uspešna nadgradnja prvenca, predstavlja zadnji in največji priklon skupine tistemu klasičnemu neo prog rocku 80-ih. Z naslednjim albumom s katerim bodo naredili očiten prelom s klasičnim neo prog zvokom ter se odmaknili stran od mitoloških besedil ter v bolj mračne filozofsko-konceptualne sfere, bodo Arena ustvarili eno največjih mojstrovin sodobnega progresivnega rocka, ki bo presegla vsa najbolj nora pričakovanja njihovih privržencev.