"Presto" je tisti album skupine, v katerem so vsi "nekdanji" Rush ljubitelji omejene glasbene širine in razsvetljenosti, zaradi česar so opusu skupine med leti 1982 in 1987 popolnoma obrnili hrbet, našli izgovor za svoj Rush "bojkot", da so Rush s "Presto" začeli znova komponirati "prave in dobre" albume in tako znova odkrili Rush. Halo? "Presto in čaj z rumom prosim", je dejal starec, ko je po dolgi bitki z metri višine le prisopihal na vrh Rožnika.
"Presto" je album s katerim so Rush (recimo temu) vstopili v svojo "četrto" obdobje glasbenega ustvarjanja. Po produkciji zapisani gradnji velikega sintetičnega zvoka, ki je oblikoval predhodne tri albume, so se odločili, da svojemu zvoku znova vrnejo nekaj več naravnih barv. Osnovna sprememba je ta, da se kitara Alexa Lifesona znova nagiba k igranju kitarskih fraz po klasičnih rock principih. V zvok se je vrnil polakustični, domačno zveneč kitarski riff, posamezne skladbe so dobile s strani kitare celo pravo akustično zvočno zapolnitev.
Klaviature so v zvoku preko plošče ohranjene, a to pot se pojavljajo v zvoku povsem v neodvisno od nekdanjega dialoga z kitarskimi echo sustain kolaži, s katerimi so sooblikovale glavnino melodične podobe predhodnega albuma. Klaviature se nahajajo to pot produkcijsko ločeno, v veliki meri le v funkciji zapolnitve ozadja in krepitve razpoloženjskih stanj plošče. Mnogokrat se jim v refrenih kitara v celoti odmakne in takrat Leejev vokal tako leži v sredi med barvitim kontrastom klaviatur in Peartovim bobnanjem. Kot pevec z unikatnim in prepoznavnim visoko melodičnim vokalom znova zmagovito unovčuje svojo pozicijo v produkciji in tako po emotivni plati enkrat več uspešno oživlja želena občutja v verzih. Zanimivo je to, da Peartov snare boben še naprej ohranja dokaj sintetičen, višje zveneč zvok, še vedno občutno kontroliran in zato nikakor ne pretenciozen zvok. Tudi bas linijam je vrnjeno več živosti in naravnih barv, čeprav ohranjajo v produkciji stanjšano zaključno fineso.
Pred nami je torej album s pop art rockovsko produkcijo, ki zlasti godi skladbam albuma kot so odlična polbalada The Pass, nadalje Scars, Presto, Anagram (For Mongo), Red Tide, Hand Over Fist ter Available Light. Te skladbe delujejo blago popovsko, z Leejevim vokalom, ki je jasno izpostavljen ter s svojo barvo vnaša vanje jasen dotik melanholije in dramatičnosti.
Skladbe, kot so otvoritvena Show Don't Tell, Chain Lightning, War Paint, Superconudctor, pa so po novem bolj navite in nosijo največjo odgovornost za to da lahko "Presto" pojmujemo kot album, s katerim so Rush vstopili v svoje četrto obdobje glasbenega ustvarjanja. Te posedujejo zanimiv kontrast med kitarsko poudarjenimi predrefreni in melodičnim pop šarmom refrena, kjer se kitara znova rada klaviaturam povsem umakne. Show Don't Tell najodločneje vrača kitaro v ospredje novega Rush zvoka. Nastavljena je na začetek plošče, da jasno preseka "Hold Your Fire" zapuščino. Še več. V njej skupina opozori, da vrača v svoj novi album nekaj več žmohta svojih ročnih spretnosti, ki se jasno kapitalizirajo v srednjem delu, kjer naletimo na Leejevo basovsko solažo, skladbo pa zaznamuje bravurozna popestritev mnogih ritmičnih obratov Neila Pearta, ki ležijo pod osnovnimi motivi. "Presto" vsebuje več duhovitosti bobnov tudi na prehodnih delih skladb. Torej fantje vračajo nekaj kompleksnosti na album, vendar pa ob tem niti za trenutek ne postavljajo le te v nadrejen položaj melodični kompaktnosti, ki ji trio zvesto sledi v njenem udejanjanju.
Arto pop šarm izstopa po melodični dovršenosti najbolj posrečeno v refrenih skladb Superconductor, Chain Lightning in odlični zaključni Available Light. Skladbi kot sta Scars in Presto, ali izhodni del skladbe Red Tide, ohranjajo še največ vezi s "Hold Your Fire" zapuščino in bi ob produkciji omenjenega albuma, zvenele kot izgubljeni momenti predhodnega albuma.
Tudi na "Presto" komunicirajo med seboj fantje po ustaljenem in preizkušenem receptu. Melodije osnovnih motivov so jasno izdelane, skupina ohranja kompaktnost skladb, kljub temu, da vrača na novi album več kompleksnosti. Skladbe so motivsko in atmosferično raznolike, album pa nosi, kot je v tipični Rush tradiciji, silno močan začetek s triado Show Don't Tell, Chain Lightning in The Pass ter nadvse slikovit zaključek z Available Light, ki na albumu izstopa in zato je tudi zaključek albuma "Presto" eden izmed njegovih vrhuncev. Na sredini albuma prevzema izmed preostanka skladb definitivno pozornost Superconductor z navdušujoče smelim kontrastom med rockovsko navdahnjenostjo predrefrena in pop rock melodičnostjo refrena.
S "Presto" se Rush vračajo k redefiniciji svojega organskega zvoka rockovsko ležečih kitarskih fraz. Klaviature, kot pomemben gradnik zvoka skupine skozi osemdeseta leta, se umikajo v ozadje, delujejo ločeno in večinoma le zapolnjujejo ozadje zvočne slike. Produkcija je še vedno tanjša in kontrolirana, z jasno detajliranimi kontrasti med gradniki zvoka in Leejevim centralno umeščenim vokalom in kljub občasnim rockovskim pobegom skupine, ohranja splošno pop retoriko, čistega art rock značaja tega albuma, ki ga pozna le unikatni genij te skupine. Ti rockovski pobegi pa bodo na prihodnjih albumih skupine vse bolj pogosti in kot taki prejemali znova vse več in več poudarka.
na vrh