Camel: Pressure Points

Od njihovega prvega koncertnega albuma "A Live Record" (1978) je do sredine 80ih preteklo kar nekaj časa. Camel so v tem času doživeli številne spremembe (predvsem postopno opuščanje simfoničnih aranžmajev ter jazzovske ritem linije, kar je vodilo v postopno poenostavitev zvoka ter približevanje AOR vodam prek tako rekoč nenehnega menjanja zasedb). Po izidu albuma "Stationary Traveller" (1984), ki je uspešno oznanil, da niso popolnoma zgubili stika s svojimi zaščitnimi, progresivnimi aspekti, je napočil čas za nov koncertni album, ki je uspešno predstavil tedanjo koncertno podobo Camel.

"Pressure Points" izvira iz nastopa Camel v legendarni londonski dvorani Hammersmith Odeon med turnejo ob izidu "Stationary Traveller". Omeniti velja, da se tale posnetek razlikuje od video oz. DVD verzije "Pressure Points" (ki je nedavno izšla v izboljšani različici kot "Total Pressure"). Žal ne gre za celoten posnetek nastopa. Nabor del je odločno prekratek in to je tudi njegov največji minus. Kvaliteta zvoka je sicer izjemno dobra in pred svojim časom, kar je bila vedno ena od njihovih glavnih odlik. Izbor del je usklajen s tedanjo zvočno podobo skupine saj igrajo večinoma dela iz 80ih. Nekatera izmed njih imajo tudi močan AOR pridih. To seveda ni ravno razveseljujoč podatek za vse ljubitelje njihovih klasičnih del kot sta denimo "Never Let Go" (Camel, 1973) in "Lady Fantasy" (Mirage, 1974) brez katerih seveda ni verodostojnega koncerta Camel. Vendar pa je po drugi strani vselej zanimiv tudi posnetek, ki odraža zvočno podobo skupine iz določene zvočne faze njihove kariere tudi, če je ta razmeroma netipična. Če pa je še izvedba vseh članov skupine na visoki ravni se jim lahko spregleda tudi odsotnost nekaterih najboljših del. Zasedba skupine je pravzaprav ista kot na "Stationary Traveller" (Latimer, dolgoletni basist Colin Bass, bobnar Paul Burgess in nizozemski klaviaturski mojster Ton Scherpenzeel, ki je sicer najbolj znan po delu z nizozemski progresivnimi ikonami Kayak). Vse ljubitelje njihovih zlatih let bo gotovo razveselil podatek, da jim družbo delata tudi posebna gosta in nekdanja člana skupine, ustanovni član in eden največjih mojstrov svoje obrti, Peter Bardens (spomin nanj bo v vseh srcih ljubiteljev skupine živel večno) na orglah in nič manj legendarni Mel Collins (med drugim znan tudi kot nekdanji član King Crimson) na saksofonu. Posebna zanimivost je, da so na tem posnetku prisotni kar trije (!) klaviaturisti (pravzaprav štirje, če sem štejem še gosta Bardensa na orglah). Poleg obeh mojstrov Scherpenzeela in Bardensa sta svoje dodala še novinec Richie Close (ki je žal tragično preminil ne dolgo po izidu tega posnetka) in Chris Rainbow (ex-Alan Parsons Project), ki je prisoten tudi v vlogi dodatnega pevca, predvsem na tistih delih, ki vsebujejo AOR podton. Zanimivo je kako lepo se posamezni klaviaturisti usklajujejo med seboj in še poglobijo zvok klaviatur na večini del glede na originalne posnetke. Osrednji zvezdnik, ki s svojim igranjem zasenči tudi prej omenjene klaviaturiste pa je seveda Latimer s svojim unikatnim kitarskim pristopom, ki ponavadi vedno ostaja spregledan kadar se našteva najboljše rock kitariste vseh časov.

Večina izvedb tistih del, ki izvirajo iz 80ih izpade celo boljše glede na studijske originale. To velja že za uvodni odlični inštrumental "Pressure Poitns" (Stationary Traveller), kateri je prek dodatnih obširnih improvizacij na kitari in klaviaturah opazno nadgrajen glede na original. Poleg jokajočih, večplastnih Latimerjevih solaž vsebuje odlično in večbarvno rezgetanje Bassove bas kitare (le kateri drugi inštrument pa naj bi igral tisti, ki ima takšen priimek?) ter poglobljene, večdelne linije klaviatur, ki celotno delo prestavijo na višjo raven glede na original. Čeprav si še zdaleč ne privoščijo takšnih improvizacij, kakršne so imeli na nastopih v 70ih pa je vseeno razveseljivo, da niso popolnoma pozabili nanje. Zvočna podoba Camel pa je tudi v obdobju sintetičnih zvokov ohranila večino njihove zaščitne mističnosti. Sledijo tri dela s konceptualne mojstrovine "Nude" (1981), ki velja za enega njihovih največjih dosežkov. Na "Drafted" demonstrira svoje vokalne talente tudi Chris Rainbow, čeprav njegov pristop izvedbi doda močan AOR pridih. Na srečo Latimerjev spremljevalni vokal v ozadju skrbi, da se ves čas ohranja pristni duh skupine. Izvedbo nadgrajujejo jo predvsem posebni efekti na kalviaturah medtem, ko se Latimer ves čas odlično poigrava z različnimi kitarskimi zvoki, ki demonstrirajo njegov specifični stil igranja, kar se pokaže tudi na odlični verziji "Captured". "Lies", eno najboljših del z "Nude", je predvsem demonstracija Latimerjevega vokalnega talenta, ki je kljub njegovim tehničnim omejitvam vselej zmožen izjemnih emocij. Tu prvič do izraza pride tudi dodatek gostujočih Bardensovih orgel. Na zelo dobrem inštrumentalu (kljub očitnemu pop pridihu) "Sasquatch", ki je eno najboljših del z njihovega najmanj opaznega albuma "The Single Factor" (1982), pa še posebno blesti gospod Scherpenzeel. Sledita dve AOR obarvani deli s "Stationary Traveller", ki sicer ne spadata med njihova boljša dela vendar skupini uspeta zelo dobri verziji. Na "West Berlin" kraljujejo predvsem dobre pasaže na sinthesizerjih medtem, ko baladeskni "Fingertips" oplemeniti dodatek vah-vah zvoka kitare in solaža na Collinsovem saksofona, ki mu doda rahel pridih jazza. Sledi odlična verzija "Wait" (I Can See Your House From Here, 1979), ki jo obogatijo predvsem Bardensove ekspresivne orglarije. Višek posnetka je seveda izvedba klasik "Rhayader" ter "Rhayader Goes To Town" z njihovega konceptualnega magnum opusa "The Snow Goose" (1975), čeprav sem že slišal kar nekaj boljših izvedb obeh del. Vseeno pa ponovna prisotnost Bardensovih orgel delu pridoda nekaj izvornega duha medtem, ko linije sinthesizerjev in okusna solaža na saksofonu, skladbama dodajo nekaj novega in jih ne poslabšajo. Latimer je kot vedno odličen tudi na flavti medtem, ko je tudi tokrat zvok njegove kitare izjemno bogat in mističen kot se spodobi za te klasike.

"Pressure Points" je zelo dober koncertni posnetek, ki navkljub svoji omejeni dolžini in s tem posredno tudi pomanjkanju številnih klasik, ponuja konkretno in verodostojno podobo, kako imenitna koncertna skupina so bili Camel tudi v svoji najbolj komercialni inkarnaciji. Vendar pa ostaja namenjen predvsem fanom skupine, kajti "A Live Record" je še vedno pojem najboljše demonstracije njihove koncertne podobe. Ne bi bilo slabo, da bi možna ponovna izdaja tega posnetka izšla v dvojni verziji z dodatnimi, neobjavljenimi posnetki in tako še dodatno oplemenitila ta sicer zelo dober koncertni posnetek nepozabnih mojstrov simfoničnega proga.

Omeniti velja še, da je Latimer, edini zvesti in originalni član skupine, kmalu po izidu tega posnetka za šest let razpustil skupino saj je moral izbojevati pomembno sodno bitko z menedžerjem njihove tedanje založbe, ki jih je nenehno izsiljeval okrog avtorskih pravic. To je tudi povzročilo, da so kasneje ustanovili lastno, neodvisno založbo Camel Productions pri kateri so tudi doživeli nov razcvet svoje glasbene podobe ter se povrnili k visokim standardom svojih najboljših časov.