Zgodba o albumu »Present« je pripoved o neverjetni vrnitvi progresivnorockovskih legend po sedemindvajsetletni odsotnosti ter združitvi ustvarjalnih sil štirih glasbenih prijateljev, ki tudi po (tretjem) razpadu Van Der Graaf Generator (skrajšano VDGG) leta 1978 nikoli niso prenehali sodelovati kot solo glasbeniki. Zametki popolnoma nepričakovane VDGG združitve v klasični postavi (pevec/občasni kitarist in igralec klavirja Peter Hammill, organist/basist Hugh Banton, saksofonist/flavtist David Jackson in bobnar Guy Evans) so se začeli kazati leta 2003. Tedaj so se Hammillu med solo nastopom v dvorani Queen Elisabeth Hall, sredi izvedbe VDGG zimzelena »Still Life«, pridružili njegovi trije stari pajdaši. To je bil šele njihov drugi skupni nastop po letu 1996, ko so v Union Chapelu odigrali klasiko »Lemmings«. Po omenjenem nastopu v Queen Elisabeth Hall, ki je doživel na navdušen odziv publike, so ti štirje kultni glasbeniki ugotovili, da je nekdanja VDGG kemija spet tu, zato so leta 2004, po več kot petindvajsetih letih, spet začeli pisati novo glasbo za legendarno skupino o kateri so bili celo največji optimisti prepričani, da bo za vedno pripadala sedemdesetim letom prejšnjega stoletja.
Hammilla je k obuditvi VDGG dodatno motiviral srčni napad konec leta 2003, po katerem se je še bolj zavedel lastne minljivosti in sklenil, da je napočila poslednja priložnost za združitev moči z Bantonom, Jacksonom in Evansom. Rezultat je bil odlični dvojni studijski album »Present«, ki je odražal dve različni VDGG podobi; skladateljsko in improvizatorsko. Prvi disk je namreč vseboval šest konkretnih skladb z glavo in repom na katerih so klasični VDGG slogovno nadaljevali od tam, kjer so prenehali z albumom »World Record« (1976), medtem ko je bil drugi disk zapolnjen z avantgardnimi, popolnoma spontanimi improvizacijami med štirimi z vsemi inštrumentalnimi žavbami namazanimi tovariši.
Prvi VDGG studijski album po »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977) je vseboval vrnitev klasičnega logotipa ter vse zvočne prvine, ki so Hammilla in tovarišijo v sedemdesetih izstrelile v elito najbolj inovativnih, pustolovskih in predrznih progrockovskih izvajalcev. Hammillov kameleonsko-gromovniški vokalni pristop, ki je s harmoničnim izmenjavanjem nizkih in visokih leg s katerimi je preskakoval pot med 'peklom' in 'nebesi', je bil kot vedno na zavidljivi ravni, kar velja tudi za njegovo prefinjeno polaganje klavirskih aranžmajev.
Na »Present« je Peter zaznavno napredoval tudi kot (občasni) električni kitarist, saj se s svojimi duhovitimi improvizacijami kar nekajkrat nepričakovano prebije v ospredje. Njegovi nenadni, vendar skrbno nadzorovani, gromovniški izbruhi jeze pa so bili tisti, ki so še poglobili mračno atmosfero večine »Present« kompozicij, kar je pomenilo, da obnovljeni, klasični VDGG niso bili prav nič temačnejši kot v svojih mlajših letih. Njegovi trije inštrumentalni pajdaši so prav tako dokazali, da je prehod med 'starejše občane' na njih deloval na najbolj žlahten možen način in da svoje inštrumente še vedno igrajo kot mladeniči. Banton je ponovno briljiral s svojimi orglarskimi mojstrovinami ter istočasno rabo bas pedal, medtem ko je bil Jackson inkarnacija saksofonsko-flavtistične raznovrstnosti in brezmejne lucidnosti. Evans je bil, kot vedno, s svojim bobnarskim slogom fascinantna pojava brezkompromisnosti pri marljivem 'uničevanju' bobnarske postavitve ter istočasne jazzovske dinamike in sofisticiranosti pri 'obdelovanju' činel.
»Every Bloody Emperor«, prvi nazorni dokaz, da nekdanja zvočna kemija spet deluje, predstavlja sijajno otvoritev albuma z zajedljivim, družbenokritičnim besedilom, kakršnega se lahko spomni samo Hammill, saj v njem na prafaktorje razbije hipokrizijo sodobne zahodne družbe, ki pod propagandno masko demokracije sili v sužnost novega velikega kapitalističnega imperija. Kratki improvizacijski uvod s presunljivimi pasažami na električnem klavirju pripravi teren za Hammillovo teatralno pevsko predstavo. Pastoralni zvoki Jacksonove flavte in specifična duhovičenja na saksofonu, ob Bantonovih masivnih orglarskih pasažah, še poglobijo vsesplošno mračno atmosfero. Avantgardno-fusionistična inštrumentalna sekcija s številnimi norimi improvizacijami, predvsem na Jacksonovem saksofonu, spodbuja kaotično in resignirano, postapokaliptično vzdušje, medtem ko Hammill napove vzpon in propad še enega velikega imperija, zgrajenega na dvojnih standardih.
»Boleas Panic« je fantastičen inštrumental s poudarjeno jazz rock fusion zabelo, kjer v prvi vrsti kraljujejo Jacksonove variabilne saksofonske improvizacije, medtem ko je Evansov bobnarski pristop tokrat poln subtilnih jazzovskih fines. Za pridih grandioznosti sredi tanke ambientalne linije med kaotičnostjo in prefinjenostjo poskrbijo masivne plasti orgel, medtem ko nič manj zabavno izpadejo Hammillove raztresene improvizacije na električni kitari.
Eksplozivni rušilec »Nutter Alert« je zaznamovan z brutalnimi saksofonskimi pasažami, ki odigrajo levji delež pri ustvarjanju fantazmagorične atmosfere, medtem ko gospod Hammill vnovič ne varčuje s svojimi gromovniškimi izpadi z vrhuncem v dramatičnem refrenu. Mojster Banton navduši z mogočno orglarsko improvizacijo, medtem ko je profesor Jackson osupljiv vir brezmejne saksofonske lucidnosti, tako da intenzivno vzdušje ne popušča vse do zaključka še ene fascinantne skladbe. »Abandon Ship!« je naphan z norimi improvizacijskimi idejami, še posebno kar se tiče Evansovega lomastenja po bobnarski postavitvi, medtem ko 'jezični doktor' Hammill tokrat izlije žolč nad negativnimi posledicami življenja pod vplivom določenih institucij, katerim je že zdavnaj pretekel rok trajanja. Nore variacije v razmerju med orglami in saksofonom z elementi jazz fusiona lepo podpirajo Petrove kameleonske vokalne izlive ob katerih se tresejo nebesa, zemlja in podzemlje.
Srhljivo mračni »In Babelsberg«, ki pripoveduje o sprehodu skozi Babelsberg, največje okrožje v nemškem mestu Potsdam, se odpre z jeznoritimi pasažami na saksofonu in električni kitari, medtem ko Hammilla vnovič 'trga' med opisovanjem lokalnih zanimivosti, kjer ne zmanjka historičnih referenc. Prvi disk albuma se zaključi z zanimivim eksperimentom »On The Beach«, ki se odpre kot ganljiva balada na krilih Petrovega vokala s sramežljivimi vmesnimi improvizacijami, čemur sledi prehod v dinamično jazz fusion sekcijo, kjer ima osrednjo pozicijo Jacksonov saksofon. Vse skupaj se zaključi s šumenjem morskih valov.
Drugi disk je v celoti inštrumentalne narave ter sestavljen iz spontanih, skupinskih improvizacij, ki so nastale med prvimi studijskimi nastopi na novo združenih VDGG. Te improvizacije vsekakor niso primerne za vsako čustveno razpoloženje, vendar so nazorna demonstracija brezmejne improvizacijske domišljije in eksperimentalnega aspekta angleških progrockovskih legend, ki so po dolgem času spet na polno uživali med studijskimi vajami in pri tem večkrat presenetili sami sebe. »Vulcan Meld« se nadaljuje natanko od tam kjer se je končal »On The Beach«, se pravi z zvokom morskih valov, čemur sledi noro improviziranje na bazi prostega jazza in avantgarde. »Double Bass«, kjer Banton demonstrira svoj talent za rabo bas pedal, medtem ko Jackson spet spusti vse 'zavore' na svojem saksofonskem kraljestvu, je še en nazoren primerek brezmejne inštrumentalne spontanosti.
»Slo Moves« je kaotična, izrazito mračna improvizacijska avantura, kjer je v ospredju predvsem Evansova zavidljiva ritmična kombinatorika. »Architectural Hair« vsebuje zvoke ptičjega žvrgolenja, medtem ko se pobesneli saksofon in električna kitara na duhovit način prebijata skozi kaotične ritmične meandre. »Spanner« vsebuje zanimive bobnarske odklope, medtem ko vsesplošni kaos spodbujajo predvsem vmesne saksofonske in orglarske variacije. »Crux« je ambientalno nekoliko bolj umirjena improvizacijska avantura, kjer še posebno godi harmonični, skorajda simbiotski odnos med orglami in saksofonom.
»Manuelle« je zabeljen s številnimi improvizacijskimi čudaštvi med katerimi tokrat izstopa tudi Petrova električna kitara, ki na trenutke zveni kot kakšna jeznorita mula. »'eavy Mate« vsebuje ultrakaotične bobnarske in saksofonske improvizacijo, medtem ko se gospod Hammill zabava z različnimi disonantnimi kitarskimi efekti. S slednjimi nadaljuje tudi na psihadelično-avantgardni norišnici »Homage to Teo«, ki predstavlja popolni ambientalni odklop od vsega racionalnega. Drugi disk se zaključi z »The Price of Admission«, ki je s svojimi borbenimi ritmi od vseh improvizacijskih eksperimentov morda še najbližje oblikovanju inštrumentala s trhlim približkom 'glave in repa'.
Van Der Graaf Generator so se na »Present« v feniksovem slogu dvignili iz pepela, ko je odbila zadnja priložnost, da se po skoraj treh desetletjih vrnejo na sceno ter proti vsem pričakovanjem ustvarili album, ki se lahko po kakovosti enakopravno kosa z njihovimi klasičnimi dosežki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Predvsem prvi disk je bil tisti, ki je dolgoletne privržence uspel prepričati, da je klasična VDGG postava tudi na stara leta ohranila vso eksperimentalno smelost, lirično provokativnost in sposobnost za gradnjo postapokaliptične atmosfere, kot se je to dogajalo v njihovih mlajših časih.
Drugi disk s svojo večinoma kaotično, inštrumentalno-improvizacijsko naravo ni ponudil tako vznemirljive poslušalske izkušnje, čeprav je bil še vedno zanimiv za vse ljubitelje prostih jazzovskih form in 'odklopljene' glasbene avantgarde. Angleški progrockovski velikani so sicer višek tovrstnih norih improvizacijskih podvigov dosegli z albumom »ALT« (2012). Člani VDGG so bili po »Present« turneji leta 2006 polni osvežilnega elana, zato je bila Jacksonova odločitev, da jih zapusti še toliko bolj šokantna in nerazumljiva. Njegov odhod je bil precejšen udarec, ki je zarezal globoko čustveno brazdo med njim in preostalimi člani, vendar so se Hammill, Banton in Evans vseeno odločili, da bodo nadaljevali VDGG zgodbo kot trio, kar jim je uspelo z naravnost fascinantnimi rezultati.
na vrh