Kronika so še eni rock'n'roll mladci, ki strumno in pogumno vztrajajo na prizorišču slovenskega rockovskega zabaviščnega parka. »Prepovedani sadovi« je njen drugi studijski album na katerem fantje iz Frankolovega še naprej smelo, suvereno in ambiciozno predstavljajo svoj glasbeni obraz, ki je nadaljevanje studijskega prvenca "V napačnem letu" (2012).
V žanrskem smislu bi lahko dejali, da so Kronika v osnovi rock'n'roll zasedba in zadržujejo svoj izraz tudi na novem albumu. Kitarista izražata naklonjenost starokopitni šoli hard in heavy rocka prežetega z iztočnicami bluesa, obenem pa, zlasti zavoljo vokala (barva) in vokalnih melodij (interpretacija), Kronika še naprej radi vlečejo v alternativnorockovske sfere.
10. skladb premore všečno mero idejne raznolikosti. Po kratkem, udarnem in všečno nesramnem uvodnem pobrcavanju v skladbi Delirij, opozorijo Kronika, da znajo biti tudi »aranžersko zajebani«, saj se prej opisana uvodna pretočnost in rockovska neposrednost, že v naslednji skladbi Fukotožje kaj hitro razgubi v zlaganju manjše medsebojne komaptibilnosti izbranih motivov na relaciji kitica – refren. Takšnih primerov je v nadaljevanju albuma več in celo prednjačijo.
Ugaja pogum skupine, da se trudi dostaviti tisto, kar išče zdrava poanta rocka in rolla. Pravšnja mera predrznosti in arogance, ki jo plasira lahko le neposredna riffovsko aranžerska drža, brez kompliciranja, pri čemer se Kroniki na prvencu občasno še zatika. Ne poznam natančne vizije zasedbe, a v prihodnje ne bi bilo napak usmeriti sile v večjo rockovsko nasršenost, da obe kitari koreniteje riffovsko primeta v produkciji, saj je občutek, da zadošča skupini pri skladanju in interpretaciji vsega ena kitara. Čeprav že uvodni riff opomni, da sta na albumu dve kitari. Zasliši se klasična deljenost riffa na desni in levi zvočnik v uvodu plošče, kar proizvajata obe kitari. Zvok je koncertno živ in organski. Pristen in topel. Peter Dekleva je v tem pač nesluteni mojster svojega posla. Iz vsake skupine potegne v danem trenutku pristnost njene izrazne esence.
Skupina plasira malho zbadljivih misli v poeziji in skozi verze. Ne skopari z »lepljivimi perverzijami« in napeljavami k skušnjavi in to tudi zahteva rock'n'roll. Vokal bi moral iztisniti več muzikalične variabilnosti, kot tudi več prilagajanja same barve glasu različnim situacijam znotraj formata samih skladb (vključno s sporočilnostjo samih besedil). Včasih ga odnese tudi skozi nos, kar poglablja alternativno sapico. Vokal žal deluje premalo izrazno razgibano in v linijah melodije, ki jo vleče v petju, preveč uniformno.
Album je v občem seštevku kvaliteten in skupina ga mora s ponosom in dostojno predstavljati publiki na koncertnih odrih. Kot drugi korak v karieri utrjuje status skupine, ki se povsem sama še naprej pogumno prebija na slovenski sceni. Ostaja še nekaj izraznih rezerv, skupina pa bo v prihodnje z zorenjem glasbenih talentov zagotovo negovala in nadgrajevala glasbeni dosje, ki ga zadržuje oziroma vzdržuje tudi album »Prepovedani sadovi«. Zaželimo ji srečo in kreativni navdih.
na vrh