Res Nullius so nas pustili čakati dolgih sedem laških let na njihov novi diskografski izdelek, zato sem črn plošček s preprosto rdečo tipografijo res hlastno vložil v za to namenjen ozek predalček.
Slišano me je hitro prepričalo, da ostajajo velenjski mojstri v čisto svojem predalčku.
Začnejo brezkompromisno, z vokalom, nabrušeno kitaro in rokovsko mastno ritem sekcijo...in ne popustijo, do zadnje note, do zadnjega vzdiha.
Naslovna skladba zaseka kot prva v najboljši maniri umazanega rokenrola, s tekočim kitarskim rifom in nalezljivim refrenom. A ne gre za kakšen instant hit, lirika je ostro kritična, Res Nullius sikajo svoj srd pošteno in brezkompromisno.
Potem pa se fantje spustijo z verige v rasturaškem boogieju Krvavi kolaž, ostri repliki na svet manipulacije in posiljene enakosti mišljenj in vedenj sodobnega človeštva.
V vagonu raztrganih duš nas bend povede do vrhunca plošče, to je skladba, ki nosi album s svojo neizprosno nabijajočo in rokersko pokončno, arogantno držo v navidez brezizhodni situaciji, v katero nas postavlja besedilo, ki nas popelje nekam na jug, na pol poti do svobode...
Sledi ji Rock'n'roll, umazan primerek glasbene zvrsti iz naslova pesmi, besedilo in njegova udarna izvedba nas kratko in jedrnato pripelje čez drvečo, distorzirano podlago kitar, popestreno z nabijanjem po klavirju.
Nikoli ne govori ničesar o men je umazana balada, oguljena do bistva: izjemno dinamične igre kitare in rahlo ciničnega vokala, ki presenetljivo ranljivo podajata zgodbo še ene nesrečne ljubezni v maniri največjih bluesovskih mojstrov iz delte tiste velike ameriške reke.
Z bluesovskim uvodom se začne tudi Grbavi klovn, samoironična hvalnica naveličanosti, ki odropota do konca v garažno raztrgani rhytm&blues maniri.
Marsikateri ustvarjalec se trudi z angažirano, družbenokritično liriko povedati, da mu ni vseeno, kaj se dogaja okoli njega, Zoran Benčič pa v pesmi Izkrivljene ravnine zadevo poda subtilno, ironično, a vseeno ostro do bolečine. Pesem je nesporno naslednji vrhunec albuma z utripajočo ritem sekcijo in kitaro, ki mojstrsko dodaja akord na akord do končne wah-wah katarze.
Đoni je tisti, od katerega bežijo vsi...rokčina z njegovim imenom je najšibkejša pesem albuma, nekako razredčeno zveni v primerjavi z ostalimi pesmi, mogoče po zaslugi akustične ritem kitare.
Proti koncu albuma nas popeljejo Res Nullius na ples s sestrico prima balerino. Plešem s krvavimi podplati je poreden, rahlo aroganten spev, s trdnim ritmom in lepo kitarsko igro.
Ploščo zakjuči še en odličen blues: Ej, Compaņero, z intimno spremljavo orglic in duhovito sarkastičnim besedilom na temo življenjskega kroga. Vokalna interpretacija še enkrat doseže vrhunec, Benčiču uspe iz sarkastične naveličanosti narediti pravo mojstrovino.
Energija, ki jo izkušena velenjska četvorka sprošča na novi plošči, je naravnost neverjetna, pa naj gre za energično rokčino ali za umazano intimen blues, kot piko na i pa je producent Žare Pak v mostarskem studiu Pavarotti ujel prvobitno dušo rokenrol benda, ki nima kaj skrivati, še manj kaj izgubiti, ko počne tisto, kar najbolje zna!
Res Nullius zvenijo, kot da so celo ploščo odigrali v živo, v enem šusu, za razliko od številnih polikanih kvazi rokerjev brez elektronike, desetin nasnetih kitar in vokalov ter posebnih gostov.
V bazičnem blues/boogie/rock'n'rollu se res ne da odkrivati novih vesolj, čar je v poudarkih, drobnih prebliskih, krikih, navidezno šlampasto odigranih riffih, ki uspevajo vedno znova vzdramiti ušesa in um poslušalca.
Vse to in še več nam Res Nullius nesebično servirajo v desetih pesmih ploščka Prekletih bazar, ki ga brez oklevanja lahko proglasim za najverjetnejšega kandidata za album leta slovenske rock scene 2011!
na vrh