EP "Pray" je uverturna pre-izdaja z namenom mamljenja publike, da se ta v čim večji številčnosti nakuri na novi Grave Digger studijski album "Ballads Of A Hangman" (2009). EP je izšel v novembru 2008, torej slaba dva meseca pred izdajo studijskega albuma. Prah ob izidu novega albuma je bilo potrebno torej konkretneje dvigniti malo prej.
Vodilni naslovni single EPja je pravzaprav najbolj melodična skladba albuma "Ballads Of A Hangman". Kljub svojemu neposredno slečenem kitarskem vzorcu vražje mortalnega značaja, ravno ta riff obenem zavzema osnovno melodično linijo, na način, ki je receptornim organom povsem trivialen in hitro podkožno osvojljiv. V tej melodičnosti asociira na izgubljeno "Liberty Or Death" pesem in človek lahko dobi zmotno predstavo o tem kaj lahko pričakuje od novega albuma. Sedaj smo sicer že na točki dlakocepstva, kajti album Grave Digger, je album Grave Digger. Med njimi torej ni skokovitih odstopanj. Vendar, če zadevo vseeno pričnemo fino rezbariti v detajle, je "Ballads Of A Hangman" v svoji produkciji spet bolj riffovsko neposreden (v siceršnji obče znani "digger opus" neposrednosti) od simfonično polepšanega predhodnika in zato nekakšno spogledovanje s koreninami, torej z albumom "The Grave Digger" in po letnicah izdaje od njega navzdol. Pray vsebuje v refrenu preprost odjek "Pray!!!!" združen iz mnogih Boltendahlovih krulitev, naloženih druga na drugo, kar deluje sila avtoritativno in dosega na poslušalcu nek učinek podrejene poslušnosti temu, hrupno prek vseh meja, izpostavljenemu "povelju" v refrenu. Tipičen zadetek v polno, ki ima potencial, da ga ljubitelji skupine hitro sprejmejo za svojega, kar obenem skladbi Pray odpira vrata, da se pridruži nekoč železnemu repertoarju koncertnih nastopov skupine.
Na tem EPju sta umeščeni še dve skladbi, za kateri ni bilo prostora na novem albumu, zato je ta EP toliko bolj aktualen nakup za vse prave Grave Digger fane. Obe sta odlični skladbi, s tipičnim poveljujočim kruležem v središču, precej bolj "nasilni" (beri: manj melodični v tem prmeru) od skladbe Pray, s slečeno surovostjo, močno naprej porinjenim riffom tipične Grave Digger kompozicije z odlično razbeljeno živo produkcijo. Novost, ki jo prinaša ta EP in je tudi napoved novemu albumu, je seveda takojšna aktivna vključitev novega člana v skupino Thila Hermanna. Aktivna zato, ker je z Boltendahlom in Schmidtom soavtor vseh treh skladb, vsekakor pa se čuti njegov studijsko "enakovredni" status tudi po prispevku solaž, kar pomeni, da so Grave Digger postavili vso glasbeno srenjo pred dejstvo, da se lahko ponašajo prvič v karieri z več kitarskimi dueli v skladbah, kar je vsekakor doprinos k izrazno značajski hermetični zabetoniranosti Grave Digger pristopa. Torej dve preostali Grave Digger skladbi "Pray" EPja, ki ju na album kasneje niso fantje umestili, sta When The Sun Goes Down in My Blood Will Live Forever in ker sprostita še več agresije, kot skladba Pray, v bistvu še bolj posrečeno predstavljata napoved celokupne podobe in atmosfere albuma "Ballads Of A Hangman" (2009).
Skupina je znana tudi po tem, da se rada loti preigravanja del drugih avtorjev. Tako so se to pot lotili predelave Motorhead klasike Overkill. Ta predelava se nahaja tudi zgolj na tem EPju. Kako je skladba Overkill v osnovi nastavljena, vam verjetno ni potrebno posebej razlagati, a dejstvo je, da ta osnovna "Motorhead šablona" Grave Digger perfektno ustreza. Hrup Motorhead klasike so strupeno "početverili", navili hitrost ritmu s poudarjeno globinskim udrihanjem dvojne boben bas stopalke na maksimum, Boltendahl je znova skrajno hrupno zlovešč, vse skupaj pa je objeto v tipično digger produkcijo razbeljeno tevtonske riff žagovine. Torej, za nasvet kako narediti Motorhead v studiu še bolj hrupne, kot že so, vprašajte Grave Digger. Očitno imajo fantje najboljši recept za to. Zanimivo bi bilo, če bi se Grave Digger lotili kar celotnega "Overkill" albuma.
Kot sem omenil. Pravi ljubitelji Grave Digger zvoka, se nad tem EPjem še zdaleč ne bodo zmrdovali. Predstavljal jim bo obvezo k dopolnitvi zbirke Grave Digger albumov. Kot vselej skupina z njim previdno otipava pulz odzivov okolja, v katerem je kmalu po novem letu 2009 izšel "Ballads Of A Hangman".
na vrh