Dane, Warrel: Praises to the War Machine

Warrel Dane je v metalu še kako znano ime, saj za njim stoji eden najboljših in najbolj unikatnih vokalov žanra. Dane je že z legendarnimi Sanctuary dokazal, da je eden najmočnejših vokalistov kar jih ima metal ponuditi, z Nevermore, ki so zrasli na pogorišču Sanctuary pa je ta sloves le še utrdil. Po dvajsetletni karieri med katero je s kultnima Sanctuary albuma in diskografskimi biseri Nevermore dokazal, da se ga brez težav našteje v istem stavku z imeni kot so Dickinson, Halford ali Tate, pa se Warrel predstavlja še s solo prvencem Praises to the War Machine.

Gotovo je vsak Nevermore fen zastrigel z ušesi, ko so se pojavile prve govorice o solo plošči, in bil enako tudi zaskrbljen ko je Dane predstavil sodelujoče glasbenike. Večino materiala mu je namreč pomagal spisati Peter Wichers, nekdanji kitarist Soilwork, in jasno je, da Peter glavnemu Nevermore "axemanu" Jeffu Loomisu ne seže niti do kolen. A k sreči Dane ni stremel k še eni Nevermore plošči, nenazadnje to niti ni poanta solo albuma. Praises to the War Machine je v primerjavi z Nevermore tehničnimi mojstrovinami kot Mozartov opus proti Barbie Girl... a nič ne de, glasba tokrat služi kot podlaga fenomenalnemu Dane-u, predvsem kitare mu izdatno pomagajo z melodijami in harmonijami. Še najlepše je to slišno pri počasnejših, mirnejših komadih ter baladah in polbaladah v katerih se kitarske linije izvrstno zlijejo z mogočnih Warrelovim vokalom. Pomankljivo Wichersovo znanje se pokaže pri hitrejših, agresivnejših komadih, kjer Wichers ne ponudi ničesar pretresljivega in se ustavi pri preprostih nižje uglašenih akordih in metalcore breakdownih. A ko čez akorde vzleti Dane so pomankljivosti hitro pozabljene, čeprav je tudi ritem sekcija hudo povprečna. Inštrumentalno povprečnost sicer v Messenger s še eno izjemno solažo rešuje Daneov Nevermore kolega Jeff Loomis, v The Day the Rats Went to War pa svoje veščine sweepanja razkaže James Murphy (Death, Testament, Obituary). Zares najmočnejša stran albuma pa so izjemno močna, globoka in predvsem osebnoizpovedna besedila. Dane se je kot izjemen tekstopisec dokazal že v Sanctuary in Nevermore tokrat pa je v besedila izlil svoja najbolj osebne in introspektivne misli. Besedila se tako dotaknejo vse od izgube vere (When We Pray), zatekanja k drogam in veri (Obey), depresiji (Let You Down), Dane-ovi fantazijski ženski (August), samouničevalnosti (Your Chosen Misery), izgubi zaupanja v državo (The Day the Rats Went to War), v Brother pa najdemo najbolj osebno besedilo kar jih je Dane kdaj napisal, govori pa o odnosu z njegovim bratom s katerim ne govorita. This Old Man je še ena avtobiografska balada, ki govori o Dane-ovem otroškem spominu na osamelega starca, ki mu je pripovedoval zgodbe. Dane je na album uvrstil še dve priredbi, ki sta podobno kot Nevermore priredbe pravi mojstrovini; z goth klasiko Lucretia My Reflection se Dane pokloni zasedbi Sisters of Mercy, iz naftalina pa potegne obskuren komad Paula Simona, Patterns.

Kot rečeno je Praises to the War Machine inštrumentalno povprečna plošča, a to pot inštrumenti služijo enemu najmogočnejših vokalov v metalu. Dane preprosto blesti, pa naj gre za agresivne, močne linije, epske refrene v stilu Nevermore ali pa mirnejše, reflektivne in čustveno nabite trenutke v katerih se Dane tokrat morda še najboljše znajde. Če s Praises to the War Machine pričakujete tehnično perfekcijo kot jo ponujajo Nevermore boste razočarani, če pa iščete kvaliteten vokal, ki je eden najboljših interpretov danes pa boste še kako zadovoljni. Praises to the War Machine ni popolna plošča, a Dane ju lahko s ponosom postavi ob bok Sanctuary in Nevermore opusu.