Rush: Power Windows

"Power Windows" je album, na katerem so Rush dokončno izbrusili svoj synth era zvok osemdesetih, ki so ga začeli brezsramno razvijati z "Signals" (1982). Je samoumevni naslednik "Grace Under Pressure" z absolutno nadgradnjo produkcije (primerjalno gledano na kvaliteto produkcije v osemdesetih letih, zlasti dometov takratne pop, new wave in art pop produkcije) Zvok je velik. Kontrasti med instrumenti so maksimalno poudarjeni, zvočni kolaži so čisti, jasni in dinamični. Zvok kitare je v primerjavi s predhodnikom še bolj oster, še bolj podrejen plovbi na efektu distančnega odmeva in kot tak v dialogu s takrat modernim velikim arenskim zvokom synthesyzerjev, osnovnim gradnikom velike atmosfere tovrstnih albumov iz tistega obdobja, soustvarja glavnino melodije in zvoka albuma. Igranje Lifesona je dodatno minimalizirano. Možakar se na "Power Windows" še naprej zateka k redukciji tonov, vse večji odvisnosti od preprostih nekaj akordnih riffov, ki tvorijo bogato zvočno sliko ozadja. Na prehodnih delih motivsko podvajanje dialoga med klaviaturami in kitaro včasih (le bežno) spomni na uporabo trikov (ki pa zvenijo povsem unikatno dizajnirano) njihovih Kanadskih rojakov Saga, kar velja tudi za sam tip produkcije, ki sta jo razvijali v tistem času obe skupini.

Produkcija z nadalnjim pranjem zvoka, dodaja bas linijo znova na bolj vidni položaj, glede na njeno podrejenost na albumu "Grace Under Pressure". Tako se znova znajde v ključni funkciji vnosa dodatne melodije, kljub temu, da je svoj organski pečat žrtvovala že davno tega. To Rush na "Grace Under Pressure" ni uspelo in to napako so z "Power Windows" produkcijo odpravili. Poleg skomprimirano stanjšanega zvoka Peartovih bobnov, ki nosijo velik in voluminozen odmev deluje to razmerje, med kitarsko-klaviatursko zvočno zaveso, bas linijo in bobni, idealno zvočno uravnoteženo, dinamično razgibano, bogato voluminozno in optimalno izkoriščeno. Pa čeprav kot smo že omenjali, je nekdanjo organsko živost, nadomestilo izumetničeno igračkanje s pomagali studiev osemdesetih let. In to je bistvo doseganja osnovnega cilja, le na podlagi uporabe drugih sredstev. To dokazuje, da so se tudi Rush veliko naučili med leti 1982 in 1985 in na podlagi pridobljenih novih izkušenj, vseskozi mašili luknje v produkciji in jo uspešno nadgrajevali iz albuma v album, ki dosega na "Power Windows" svoj optimum Rush "eighties synth" era zvoka. Podreditev visokim tonom, od katere se niso odmaknili mnogo tudi na nasledniku "Hold Your Fire" (1987).

"Power Windows" je precej svetlejši brat albuma "Grace Under Pressure", v smislu same atmosfere, čeprav ohranja tisti tipični in dobro znani kontakt raziskovalnega art rock avanturizma Rush, s kančkom drama nepredvidljivosti, svojskih melodičnih kombinacij vodilnih motivov, kar v gradnji drama momenta krona učinkovito melodični čisti Leejev vokal, ki deluje mistično privlačno, hkrati odmaknjeno (odtujeno), a vselej tudi vživeto domače (emotivno).

Preobleka synthesizerjev se torej nezadržno bohoti v vsem preko albuma. The Big Money, ki odpre album, deluje z Leejevim namernim vpitjem "Big Money" v refrenu že prav nadležno. Je najbolj udarna in neposredna art rock skladba albuma. Znova unikatna otvoritev Rush albuma, neprimerljiva z ničemer, a vseeno tipično Rush-evska. Nadaljevanje "Power Windows" je podajanje skupine v raziskovanje novih glasbenih dimenzij in dometov, ki so jih skupini diktirali novi trendovski izzivi, ob tem pa so seveda Rush ohranili ves svoj glasbeno ekspresivni genij. Skladbe niso komplicirane. Zanimivo je tudi, da nobena med skladbami ne izstopa, ne izstopa v kvalitativnem, ali v razpoloženjskem smislu. Zato "Power Windows" po tej plati sodi med manj zanimive albume Rush diskografije. Čeprav dosegajo skladbe v dolžino nekaj več, kot skladbe z "Grace Under Pressure", delujejo motivsko še bolj kompaktno in definirano. Raztegnjene so na srednjih instrumentalnih delih, kot tudi na izhodnih. Delih torej, ki ne smejo manjkati v Rush glasbeni ekspresiji. Delih, ki jih kljub nadaljnjemu minimaliziranju zvoka in sloga ohranjajo zanimive tudi za zvočne puriste.

Rush večni prog avanturizem križan s pop influenco časa osemdesetih je na "Power Windows" zmagovito vgraviran v še eno povsem novo in svojsko glasbeno izkušnjo imenovano Rush art rock. Z njim so Rush povsem ujeli aktualnost pop zvoka trendov osemdesetih let in z njim soustvarjali najbolje kar so osemdeseta v rock glasbi ponujala. Hkrati s tem so ohranili vso edinstvenosti, kar jim je omogočilo preživetje na glasbenem zemljevidu in strahospoštovanje glasbenih kritikov ter kolesij glasbene industrije, ki so krojila takratne aktualne standarde rock popularnosti.