Rhapsody Of Fire: Power Of The Dragonflame

Kakor so vredni posmeha s svojimi pošteno prežvečenimi in klišejskimi pravljičnimi besedili, power metalsko ikonografijo polno pretiravanj (zmaji, meči in čarodeji) in neskončnimi recitiranji "kronike čarobnih palčkov" pa fantom iz Rhapsody ni moč očitati, da s svojim glasbenim pristopom, ki ga je njihova založba v kar primernem stilu razglasila za "epski-holywoodsko simfonični metal", niso nekaj posebnega in prepoznavnega v sicer neinovativno naravnanemu svetu power metala. Sprenevedal bi se, če bi jim odrekel njihovo pionirsko sposobnost spretnega mešanja orkestralnih aranžmajev (pa kolikor plastično naj že ti zvenijo) in metala, občasno tudi nekaterih folk elementov, v dokaj zanimivo kombinacijo pompozno in dramatično naravnanih zvokov. Če preslišimo obupna besedila in včasih malce preveč repetativne kitarske pasaže je treba priznati, da so sposobni ustvariti "filmsko" vzdušje pa čeprav se pogosto zlahka ugotovi od kod so dobili idejo za posamezni motiv.

"Power Of The Dragonflame" je njihov četrti album, ki pa za razliko od svojega predhodnika "Dawn Of Victory" (2001) v njihov glasbeni izraz ne prinaša česa posebno novega temveč se drži preizkušenega recepta in zopet vsebuje za malenkost več simfoničnih aranžmajev. Spremembo v zasedbi predstavlja dodaten kitarist, čeprav se to na zvoku albuma komajda opazi. Kitarist Luca Turilli in klaviaturist Alex Staropoli sta kot ponavadi gonilna sila glasbenega izraza Rhapsody medtem, ko je Fabio Lione s svojim operetnim vokalom; pač odvisno na vaše razpoloženje. Najbolj moteč dejavnik (tako kot na predhodniku) so tudi tokrat bobni, katere naj bi poleg sicer odličnega Alexa Holzwartha odigral bobnar s psevdonimom "Thunderforce", kar pa bo po moje prej ime spretno uporabljene ritem mašine kot pa fizične osebe saj včasih zvenijo precej nenaravno. Na "Power Of The Dragonflame", ki je med drugim zadnji del Turillijeve pravljice o diamantnem meču in ledenemu bojevniku, so Rhapsody za malenkost spet bolj simfonični vendar nič manj udarni kot so bili na "Dawn Of Victory".

Prva sprememba glede na predhodnika je nekoliko bolj poln zvok, kar je posledica vnosa dodatne kitare pri čemer seveda prednjači gospod Turilli s svojimi razmeroma domiselnimi rifi. Epskost in pompoznost sta kot ponavadi stalnica večine del na albumu, katera bi bila brez obupno cenenih besedil in "palčkovih" recitiranj gotovo vsaj za razred boljša, ne pa da v glasbeno najbolj napetih trenutkih porajajo salve smeha. Izredno hitra naslovna stvaritev spada med njihove najhitrejše do zdaj. V to kategorijo spada tudi udarni "When Demons Awake", kjer Fabio demonstrira svoj najbolj agresiven vokal do zdaj. Še posebno pa tu pride do izraza klaviturist Staropoli, ki se po slišanem lahko vse bolj enakovredno kosa s kakšnim Jensom Johansonom (Stratovarius). "Knightrider Of Doom" ter "The March Of The Swordmaster" sta zelo tipična epa, ki ne prinašata nič posebno novega. Nekoliko bolj inovativni so na "Agony Is My Name", ki po uvodu in nekaterih kitarskih rifih nekoliko potegne na kakšno delo Running Wild pa čeprav gre v bistvu za še en prepoznavni Rhapsody izdelek, poln orkestralnih elementov in zborovskega, operetnega petja. "Lamento Eroico", operetna baladeska, kjer Fabio poje v italijanščini ponuja še en nov pristop, čeprav zna marsikomu pokvariti "tek" po nadaljnjem poslušanju. Najboljše delo na albumu je morda "Steelgods Of The Last Apocalypse", katerega odlikuje precejšnja raznovrstnost in ustrezen delež epskosti, dramatike in agresije. "The Pride Of The Tyrant" je še ena jurišno zastavljena opereta, ki ne odkrije nove vode. Zaključna "Gargoyles, Angels Of Darkness", ki je najdaljše in po vzdušju najbolj dramatično delo na albumu, pa je kljub neokusnim, dolgoveznim in duhamornim recitilom, dokaj soldina demonstracija njihovih simfoničnih aspektov.

Z zadnjim, tragično obarvanim delom (glavni junak namreč umre; kakšna so vaša občutja ob tem dejstvu boste, če ste ljubitelj fantazijskih zgodb presodili sami) njihove pravljične sage so Rhapsody ustvarili dokaj konsisten in soliden album, lahko rečem, klasičen Rhapsody album, ki bo razveselil predvsem njihove fane medtem, ko bo ljubitelje glasbenih (v njihovem primeru metalskih) inovacij in pustolovstva pustil precej žejne. Album, kljub temu da naj bi zaokrožil neko poglavje njihove kariere in predstavljal veliki finale pravljične sage, namreč vse preveč deluje kot tranzicijski izdelek z vse preveč rezerve, da bi ga lahko označil kot razvojni korak naprej. Rhapsody se bodo pač morali še veliko naučiti in marsikaj spremeniti preden si bodo prislužili status med največjimi metalskimi imeni. Morda za začetek opustiti večino izmed prej omenjenih metalskih klišejev.