Eloy: Power And The Passion

Na "Power And The Passion" so Eloy naredili pomemben slogovni premik k bolj prefinjeni in simfonično obarvani obliki space rocka. Njihov dotedanji zvok, kateri je bil v marsičem pod močnim vplivom heavy rocka in je slonel predvsem na interakciji med Bornemannovo električno kitaro in Wieczorkovimi hammond orglami, je sredi 70ih v kontekstu naprednih oblik progresivnega rocka že zvenel precej retrogradno in skupina je morala nujno narediti še en korak naprej v svojem postopnem razvoju iz enega izmed prvih nemških hard rock bandov v svetovne priznane mogočnike space rocka.

"Power And The Passion" je bil njihov prvi konceptualni album, kar bo z naslednjimi albumi postala že kar ustaljena praksa in bo posledično privedla tudi do Frankovega razkola z dotedanjo inkarnacijo skupine, ki se ni strinjala z njegovimi naprednimi pogledi. Kot se spodobi za space rockerske zanesenjake, ki so s svojo glasbo in besedili poslušalca pogosto poskušali pripeljati do doživetja skorajda mistične izkušnje, gre za znanstveno fantastično zgodbo o potovanju skozi čas, ki sicer ni prav nič posebnega, še posebno če jo primerjam z ogromno količino razno raznih literarnih predlog in filmov, ki so bili narejeni na to temo, a se vseeno kar dobro zlije v glasbo in vzdušje albuma in to je tisto kar najbolj šteje pri vdakem dobrem konceptualnem izdelku. Nekako je bilo kar pričakovati, da se bo skupina, ki je svoje ime dobila po ljudstvu iz priljubljenega Wellsovega romana o potovanju skozi čas slej, ko prej na svoj način lotila tudi tovrstnega koncepta.

Ta se vrti okrog francoskega pobiča Jamieja, kateri je sin nekega genialno-norega znanstvenika. Slednji ni nič manj kot izumitelj posebne pilule, ki lahko uporabnika ponese skozi čas (Introduction). Ko se Jamie nekega dne dolgočasi ter stika po očetovem laboratoriju, odkrije prej omenjeno tabletko in se z njeno pomočjo vrne v srednji vek, natančneje v leto 1358 (Journey Into 1358). Tu naleti na brhko kmečko deklino Shannie s katero se hitro zaplete v strastno razmerje, še prej pa jo navduši nad kajenjem marihuane, ki rdečelično dekle vajeno trdega dela na kmetiji in lažne katoliške morale, kaj hitro popolnoma prevzame (Love Over Six Centuries). Po uporu tlačanov proti tiranskemu grofu in neuspešnemu Shanniejinem snubcu (Mutiny) se Jamie znajde v ječi (Imprisonment) dokler ga s pomočjo nekega raztresenega čarovnika ne osvobodi njegova ljubezen iz preteklosti (Daylight). Senilni čarovnik ga nato na Jamieovo prošnjo vrne nazaj v njegov čas, kjer se znajde na pragu cerkve Notre- Dame (Thoughts Of Home, The Zanny Magician, Back Into The Present, The Bells Of Notre-Dame). Nobene metafizike, nobenih globokih sporočil, zgolj precej preprosta romantična pripovedka o srečanju dveh popolnoma različnih, časovno ločenih svetov. Frank bo pri ustvarjanju znanstveno-fantastičnih konceptov v prihodnosti sicer še precej napredoval, vseeno pa gre za dokaj soliden začetek v času, ko so konceptualni albumi v prog rocku doživljali višek popularnosti.

Kar se same glasbe tiče ne gre prezreti opaznih sprememb na boljše glede na predhodnik "Floating" (1974). Simfonični aranžmaji so postali precej bogatejši in raznovrstnejši saj je klaviaturist Wieczorke naposled razširil svojo uporabo klaviatur z dotedanje obsedenosti s hammond orglami na klavinet, mini moog in tudi melotron. Bornemannnove kitarske linije so na mestih še vedno precej po heavy rockersko udarne vendar nič več ne zavzemajo dominantnega mesta. Sem in tja, ko se krešejo linije orgel in kitare druge ob drugi, še vedno pride na površje tisti njihov, v zgodnjih letih še posebno očiten vpliv Hensleyevih Uriah Heep vendar je ta na mestih že precej podrejen simfonični subtilnosti, ki jo vnaša barvitost klaviatur. Zvok kitar se je prav tako opazno obogatil saj se je na tem albumu Franku pridružil še en kitarist, Detlef Schwaar. Slednji sicer ni bil tako nadarjen kot Frank, večinoma se drži uporabe ritem kitare, vendar je ključen pri ustvarjanju nekaterih večdelnih, tudi tercetnih harmonij, predvsem na bolj udarnih, heavy rockerskih sekcijah. Ritem linija, ki je bila tu še vedno v domeni Jansenovega melodičnega basa in Randowovih masivnih bobnov je bila po mojem primerljiva tudi z ritem linijami nekaterih najboljših prog skupin tistega časa, čeprav ni izhajala iz jazza kot je bilo to ponavadi v progresivi. Inštrumentalnih jamov je tokrat opazno manj in dajejo prednost načrtno strukturiranim aranžmajem. Skupina je opazno napredovala v segmentu ustvarjanja kompozicij z glavo in repom. Edina ostrejša opazka leti na nekatere daljše psihadelične sekcije, ki pogosto vsebujejo govorjene besede. Te psihadelične sekcije občasno izpadejo rahlo monotono, a to je pač kar neka stalnica večine izmed psihadelično obarvane glasbe. Kljub temu pa ima "Power And The Passion" zelo dober pretok med posameznimi kompozicijami, zgodba v njih uspešno zaživi in album je dovolj dinamičen, da ga je ob vsaki priložnosti užitek poslušati, čeprav ga ne morem označiti za mojstrovino.

"Introduction" je kratek, a veličasten uvod v album, kateri vsebuje mogočen zvok cerkvenih orgel, melanholične pasaže na kitarah ter zborovske večglasne vokalne harmonije. Poslušalca uspe hitro potegniti v vzdušje koncepta in pripraviti teren za njegovo dramatično nadaljevanje. "Journey Into 1358", ki je eno izmed najbolj udarnih del na albumu, na začetku vsebuje umirjen, melanholični vokal, bluesy kitaro in nežno spremljavo na klavirju. Po tem melodičnem zatišju pred razbeljeno nevihto, katero začne napovedovati nenadno drdranje basa s prvim prehodom nastopi udaren rif podložen na galopirajočem ritmu in dinamičnem zvoku hammondk, vse skupaj pa spremljajo Bornemannovi visoki kriki oz. vreščanje. Sledove te sekcije je mogoče še danes najti v delih nekaterih nemških heavy metalskih skupin. Seveda pa bi hudo pretiraval, če bi to solidno kompozicijo že označil za progresivni metal.

"Love Over Six Centuries" je eno izmed treh obsežnejših del na albumu, ki vsebuje močno psihadelično komponentno. Tudi tu nas pričaka umirjen uvod prek v produkciji oddaljenega, melanholičnega vokala ter bluesy kitare. To traja vse do trenutka, ko nastopi inštrumentalna sekcija, kjer se med seboj prelivajo linije basa, kitare in hammond orgel. Zvok hammondk občasno več kot očitno potegne na Hensleyeve Uriah Heep, zlasti v interakciji z udarnimi linijami kitare in bobnarskimi prehodi. Sledi še ena psihadelično obarvana sekcija, kjer nastopijo zvoki mini mooga ter dialog med Jamiejem (Frankom, kateri se precej neuspešno trudi prikriti svoj značilni nemški naglas) in Shannie (posebna gostja Mary Davis-Smith). Tu nastopi del zgodbe, ko spoznata drug drugega in Shannie pove, kako jo je njen oče želel na silo poročiti s sinom lokalnega plemiča, a se je uprla in pobegnila. Jamie ji zatem ponudi zvitek "čudežne travice", kateri jo potem, ko jo poskusi popolnoma prevzame (vse skupaj deluje kot ceneno poveličevanje opojnih substanc in če ne bi šlo za skupino, ki je to povezovala s svojim psihadeličnimi izleti bi o tem delu zgodbe napisal nekaj krepkih). Temu psihadeličnemu "sanjarjenju" sledi še ena udarna heavy rockerska sekcija s številnimi "screami" ter udarnimi pasažami na orglah, katerim se pridruži tudi bluey solaža na kitari.

"Mutiny" je še ena daljša kompozicija, ki ponovno vsebuje umirjen uvod na klavirju, ambientalnih zvokih klavineta in melanholični, v produkciji oddaljeno posneti vokal. Kitara in marširajoč ritem na bobnih sčasoma kompozicijo privedeta v dramatično sekcijo, kjer kraljuje veličasten zvok hammond orgel. Frank ponovno ne skopari s svojimi značilnimi bluesy pasažami . Kompozicija nato preide v hitrejši tempo prek rožljajočega basa, večplastnega zvoka klaviatur in solidne uporabe ritem kitare. Frankov vokal solidno spremlja veličastne linije v interakciji orgel in kitare. V zaključki nastopi še en srednjeveško začinjen epski motiv na marširajočih bobnih in jokajočih linijah obeh kitar, kjer se spet slišijo nekateri heavy metalski elementi. Zagotovo ena izmed treh osrednjih kompozicij na albumu, katero zaključi veličasten orkestralni zvok melotrona.

Po dveh daljših stvaritvah sledi tri-minutni "Imprisonment", kjer se na začetku slišijo zvoki ječarjevih korakov in škripanja vrat. Po ambientalnem uvodu na klaviaturah ter melanholičnim, v produkciji distanciranim vokalom (ki je obenem zadnji Frankov poskus, da bi zvenel podobno glasu Iana Andersona iz Jethro Tull) smo priča melodični interakciji med kitaro in klaviaturami. Klaviature v ozadju uspejo dobro ustvariti žalostno vzdušje. "Daylight", ki je neposredno nadaljevanje prejšnje kompozicije je delo s precej hitrejšim tempom, dramatičnim vokalom in dinamičnimi bobni. Kataklizmično vzdušje kompozicije ustvarja odličen preplet med kitaro, orglami in basom. "Thoughts Of Home" je zelo kratka zadeva, ki vsebuje klavinet in melanholičen vokal in pravzaprav služi kot nekakšna predpriprava na naslednje delo. "The Zany Magician", kjer na sceno vstopi Albert Einstein srednjega veka, se odpre z žgočim, heavy rockerskim kitarskim rifom, razbeljenimi pasažami na orglah in absurdnim, spakljivim vokalom, ki me še najbolj spominja na nekatere izpade Rogerja Watersa (kar uspešen prikaz psihe zmedenega čarodeja). Ta kompozicija, ki se povečini nahaja v hitrem tempu zaradi tega heavy rockerskega rifa precej spominja na nekatera dela Black Sabbath.

"Back Into The Present" je kar se tiče same strukture in melodije nenavadno podoben Uriah Heep klasiki "Love Machine" z albuma "Look At Yourself" (1971). Čeprav je ne bi mogel razglasiti za čisto kopijo nekatere pasaže na orglah zvenijo čisto tako kot, da bi bile speljane od tam. Tu se več kot očitno sliši kako močen vpliv so imeli Uriah Heep na tedanjo nemško rock sceno. Zaključni "The Bells Of Notre-Dame", ki predstavlja konec Jamieove pustolovščine, vsebuje temačno obarvano vzdušje s počasnim tempom, mogočnim zvokom orgel in posameznimi, melodramatičnimi bluesy obarvanimi kitarskimi pasažami. Teksture klaviatur so dodatno obogatene z zvokom melotrona. V marsičem je to delo že napoved njihovega simfoničnega stila, ki bo do polnega izraza prišel z naslednjim albumom.

S "Power And The Passion" Eloy (še) niso ustvarili svoje prve mojstrovine space rockovske oblike progresivnega rocka, kljub temu, da gre za zelo dober, zagotovo njihov do tedaj najboljši izdelek. Eloy so na tem albumu prvič pokazali znake konceptualne ambicioznosti in nakano, da bi ustvarili album, ki bi se lahko kosal tudi z nekaterimi izdelki mojstrov britanskega prog rocka. Slednjo namero ni odsevala samo njegova zvočno-konceptualna podoba, ki je postajala vse bolj simfonična temveč tudi prepoznaven logo, narejen v stilu Yes, ki je od tedaj ostal nespremenjen in stalnica večine bodočih albumov. "Power And The Passion" bi lahko označil tudi kot nekakšen most med zgodnjimi, še heavy rockersko začinjenimi Eloy ter simfonično-konceptualnim zlatim obdobjem druge polovice 70-ih. Frankove nadaljnje ambicije so vodile še dlje proti neznanim galaksijam, še dlje od vplivov heavy rocka in k simfonično-ambientalnim širjavam ter znanstveno-fantastičnim konceptom, kar je po izidu tega albuma pripeljalo k njegovemu razpustu te inkarnacije skupine in novega začetka z drugimi inštrumentalisti. Končni rezultat je bil njihov prvi album, ki jim je prinesel širši prodor in eden ključnih albumov njihove kariere, a to je že zgodba za naslednjo recenzijo.