Kansas: Power

Kansas so se po blamaži predhodnega albuma "Drastic Measures" (1983), ki je bil bolj ali manj razočaranje tudi za dolgoletne privržence ter razpadu skupine v letu 1985 z albumom "Power" znova vrnili na sceno, a tokrat v radikalno spremenjeni postavi. Na novo rojena kristjana, kitarist/klaviaturist Kerry Livgren in basist Dave Hope, katera sta v svoj verski gorečnosti postajala vse bolj nevzdržna in začela škodovati ugledu te legendarne ameriške progresivno rockovske skupine, sta se poslovila ter se posvetila samostojni karieri oziroma misijonarski dejavnosti. Deloma tudi zato, ker nista pričakovala, da si bo kdo brez njiju drznil nadaljevati povest o Kansas.

Bobnar Phil Ehart in kitarist Rich Williams, poslednja originalna člana, na srečo nista stala križem rok ter sta začela z aktivno mobilizacijo, odločena, da opešani skupini vrneta ugled. Na njuno povabilo se je v skupino vrnil karizmatični Steve Walsh na glavnem vokalu in klaviaturah, ki je s seboj iz lastne skupine Streets pripeljal basista Billya Greera. Pridružil se mu je še en ameriški kitarski virtuoz Steve Morse (ex-Dixie Dregs, kasneje Deep Purple), ki je tedaj, vsaj na papirju, deloval kot idealna zamenjava za sicer nezamenljivega Livgrena in kasneje vsaj deloma opravičil zaupanje, čeprav je gojil precej drugačen slog igranja od svojega predhodnika. K skupini je kot nekdanji član Dixie Dregs prinesel tudi nekaj kančka folka.

Omeniti je treba, da so bili Kansas v obdobju nastanka albuma "Power", navkljub prevetritvi postave, koncu krščanskega pridiganja naveze Livgren-Hope-Elefante in določeni svežim idejam, do te faze kariere že bolj melodično rockovski band kot progresivno rockovski, ki je v marsičem sledil trendovskim smernicam tistega časa. Vendarle je bila večina glasbenih idej na tem albumu boljših od tistih na predhodniku pa tudi besedila so se končno otresla zadušljive pridigarske navlake.

Veliko zaslug, da se je skupina uspešno vrnila na sceno in za kratek čas osvojila srca nove MTV generacije je imel hit single, imenitna power balada "All I Wanted", ki je v obliki videa doživela intenzivno predvajanje na glasbenih TV postajah. Ta sicer izvrstni zimzelen ne bi mogel biti bolj oddaljen od tradicionalnega Kansas zvoka. Precej bolj spominja na kašne AOR bande tipa Journey ali še prej na Rainbow z Joe Lynn Turnerjem v postavi. Ni čudno, da se ga band že več let namerno izogiba na koncertih, a ljubezensko besedilo, refren in video z lepoticami v glavni vlogi je popolnoma očaral tedanjo, MTV generacijo ter jim pridobil popolnoma nov tip privržencev.

Na novo prebujeni band je na "Power" zapustil tudi veliko drugega kvalitetnega materiala. Uvodni rušilec "Silhouettes In Disguise" denimo uveljavi spet nekoliko tršo podobo skupine in naznani energičen začetek albuma. Naslovna skladba, ki je bila prav tako izdana kot single, navkljub pompoznemu, arena rockovskemu refrenu ni doživela takšnega uspeha kot so člani skupine pričakovali, čeprav še zdaleč ne gre za slabo stvaritev. Edini res nekoliko slabši, manj domiselni trenutek albuma predstavlja "Secret Service", ki z monotonim refrenom in z opolzkim besedilom bolj spominja na kak hair metal band tedanje ere kot pa na Kansas.

"We're Not Alone Anymore" je razmeroma bazičen križanec med melodičnim in trdim rockom, ki bi se lahko znašel na katerem koli Streets albumu. Morse medtem z inovativnimi solažami in duhovitimi kitarskimi frazami redno dokazuje svoje inštrumentalno velemojstrstvo. Inštrumental "Musicatto" je demonstracija male šole inštrumentalne virtuznosti in prebuditev progresivno rockovskih Kansas. Tudi pastoralni "Taking In The View" nosi kar nekaj skupnih točk z nekaterimi njihovimi preteklimi baladami.

"Three Pretenders" bo še danes potešila marsikaterega AOR sladokusca, saj poleg bogate linije sintetizatorjev vsebuje hipnotičen refren. Enako bi se lahko reklo tudi za "Tomb 19", ki po zaslugi šelestečih sintetizatorjev vsebuje tudi ščepec mistike, kakršno se je pogrešalo od Walshevega odhoda dalje. Zaključna power balada "Can't Cry Anymore", katera vsebuje sijajen simfonični aranžma in emocionalno eno najboljših predstav Walsheve pevske kariere sploh, se presenetljivo ni uvrstila na tedanje  radijske lestvice, čeprav je imela vse pogoje za tovrsten podvig.

Kdor bo znal upoštevati, da je "Power" v marsičem odsev časa v katerem je nastal (druga polovica osemdesetih), bo Kansas vsaj deloma odpustil osušitev prog rockovskih korenin in spogledovanje s tedanjimi glasbenimi trendi, saj gre vendarle za zelo dober melodično rockovski album z art rockovski prebliski tu in tam. Za ameriške prog rockovske prvake je pomenil predvsem začetek novega obdobja, ko so uspeli tedanje glasbeno razpoloženje obrniti v svoj prid in osvojiti srca popolnoma nove generacije privržencev. To je torej eden tistih albumov katerega prog rock puristi še danes prezirajo, medtem ko ostaja pravcata poslastica za vse AOR sladokusce ter poslušalce s širokim glasbenim spektrom.