Extrema: Pound For Pound

Extrema so v osnovi italijanski thrash metalci, ki so nastali že leta 1986. "Pound For Pound" je njihov 5. studijski album. Italija ni ravno domovina thrasha, vedno pa so bili Italijani močni v progresivnem rocku in klasičnem heavy metalu, kateremu so občasno dodajali večjo ali manjšo mero pompa. Glede na hvalospeve, ki jih je poln uradni predstavitveni tekst skupine Extrema, dolge izkušnje, ogromno prevožene odrske kilometrine, kjer so nastopali kot predskupina velikanom, kot so Death Angel, Slayer ali Metallica, bi od "Pound For Pound" pričakoval absolutni presežek v thrash metalu za leto 2009. Oh in mimogrede. Letos bodo Extrema že drugič nastopili tudi na MetalCampu v Tolminu.

Ne glede na to, da nisem od skupine slišal pred "Pound For Pound" nobene plošče doslej in ne glede na več kot dvajset let obstoja le te, "Pound For Pound" nikakor in nikakor ne vzbudi v mojih ušesih česa več kot občutka mlačne juhe. Svetla točka je ritem linija skupine, medtem, ko se čuti, da manjka riffom več utrgano povampirjene zvočne masive, pa tudi vokal je daleč, daleč preblag, da bi lahko govorili o tipičnem old school thrash maršu. Vokal je na nekaterih točkah dostikrat dvomljiv, saj zelo rad mnogokrat zapelje svoje smernice v coreovski vrišč, sicer pa se čuti, da je njegov vzornik Phil Anselmo, potem pa so tu zlasti v refrenih trenutki, ko se zateka k melodično čistemu slogu, ki je značilen za ameriške post grunge skupine.

Riffi so generični in se, če že iščemo v "thrashu", mnogokrat opirajo na izpovedi evropskega thrasha podedovanega od skupin kot so Sodom, Kreator, Destruction, brez neke note potrebne svežine, ki bi postavljala skupino na polje zanimivosti in prepoznavnosti.

Album "Pound For Pound" je izdelek, za katerega težko rečemo da je čisti thrash metal album. Fall Down je kombinacija ugajanja modnemu "groove-u", kjer čist in melodičen vokal vleče na melodije, kot jih uporabljajo post  grungerji a la Nickelback ali Staind. Celo veliko bolj ihtava in razdivjano pospešena Frownig And Haggard vsebuje kanček te lepotne melodične čipke s čistimi patetičnimi vokali. Ko se prebijete do The Bad Itself ter naprej For The Sake Of Our Children, pa ni več dvoma o tem, da možje dejansko pihajo v nu-metalski rog. Kaj si naj človek misli ob vsem tem ko zasliši Deuce, original zasedbe Kiss, v rokah skupine Extrema? My Mysery pa je ob koncu še nekakšen epitaf post grungeu.

Nekakšen "cross over" album, ki ne prinaša nič novega. Niti v produkcijskem smislu ne dosega ravni razbeljene živosti in hrupa, ki ga ekstremni metal zahteva. Dejansko lahko Extrema v tem pogledu uspevajo le na Italijanskem trgu. So trenutki večje zanimivosti (po ritmični plati), kot je npr. You Make Me Sick, kjer si lahko polomite noge, če boste skušali plesati nanj, pa v zaključnem delu, ko končno extrema bruhnej o z metalcem plamena in vsaj malo požgečkajo po ušesih s skladbo From The 80's, sicer pobje ne povejo s "Pound For Metal" prav nič vznemirljivega, zatorej ne zamujate mnogo, če ta album slučajno spregledate.