Skupina razvija poseben rockerski pristop temelječ na močni ritmični opori, ki ne skriva nebrzdanega pajdašenja in bližnjega spogledovanja s karizmo funk glasbe. Ni težko začutiti, da so po treh letih od izdaje prvenca vezi med člani skupine še zrasle. Nove skladbe delujejo še bolj kompaktno in zrelo glede na siceršnjo (že omenjeno) smelost studijskega predhodnika. V mislih imam izredno topel in živ organski zvok, ki neobremenjeno diha in v vibriranju dinamično aktivno utriplje ("groova") skozi minutažo albuma. To ob poslušanju zapušča prepričljiv občutek, kot da je skupina odigrala pravi mali koncert v studiu.
Skupina je v aranžmajih pristopila z več kontrole in piljenja ter tako dosegla občutek večje kompaktnosti v skladbah, kar je plod artističnega zorenja njihovih kreatorjev. Torej zdrav razvojni korak naprej. Tudi vokalni pristop Jerneja Darovca je napredoval in deluje v podajanju verzov precej bolj suvereno, odlično avtoritativno in z eno besedo poenostavljeno povedano, samozavestneje. Jazz funk rock fusion je bil Slovencem vselej domač. BHC lahko tretiramo kot zelo, zelo sofisticirano izpeljanko, ki je našla smisel v pečanju s prvinami popa na eni strani, kot tudi alternativnega, a ritmično popadljivega rock "groova" na drugi strani. Smiselnost primerjave niti ni tako oddaljena od skupine kot je Srečna mladina. V slovenski maniri, diši povsem slovensko. To je pravi slovenski rock album torej!
Skladbi, kot sta udarna otvoritvena Jezdeci ali naslovna Pot do sonca, sta primera skladb, ki bi bili idealni za pogosto predvajanje tudi na radijskih frekvencah. Ponudita najbolj učinkovito na pladnju pravo podobo skupine, njeno artistično poanto, ki jo pooseblja odličen občutek združevanja kompleksnosti in izredne dostopnosti. BHC dokazujejo artistično zorenje tudi skozi precej bolj smelo sestavljanje verzov, ki poglabljajo lucidno - hudomušno značajsko nrav zasedbe (Debela lunica, Hruška, Nosečismo), po drugi plati pa so fantje lahko smrtno resni hipoma, ko vodijo verze v skladbi Jezdeci, ki ne skriva sporočilnosti popolnega moralnega razvrednotenja slovenske družbe v letu 2011. Odlično sporočilo, ki kliče po absolutni spremembi v vseh sferah našega življenja in ki naj pripelje mlado, s preteklostjo in lakomnostjo neobremenjeno generacijo, da naposled vzpostavi red in kulturo vladanja! Fantje znajo delovati tudi cinični (Postajava podobna si).
Kljub temu, da je glasbeno izrazoslovje BHC bolj ali manj zacementirano v njenih osnovnih funk groove rock usmeritvah, pa so več kot zaznavni nekateri zanimivi odskoki na albumu. Denimo, kjer se funk intenzivneje približa pop retotriki je kitica navite funk skladbica Majhne luknje, ki v aktivni bas liniji in polaganju čistih kitarskih akordov spominja na linijo Wham hita Wham Rap! Ker pa je glasbena miselnost skupine nadvse svobodoljubna, se tudi ta skladba kaj hitro povsem nepričakovano razvije v precej bolj navito nadaljevanje iste zgodbe. Spet je denimo skladba Debela lunica izstopajoči trenutek plošče duhovitega vzdrževanja kompaktnosti v siceršnji večplastni aranžmajski zgradbi, ki graduirano in nepredvidljiv obrača vzdušja v njej. Odštekani, namerno kaotični izhodni del te skladbe ne skriva dejstva, da je skupina odraščala ob zvokih skupin kot so Living Colour, Shocka Zooloo in celo Fate No More. BHC zapuščajo v svoji pridigi občutek nepredvidljivega razvoja dogodkov, kljub omenjeni skrbi za ohranjanje komapktnosti. To je odlična iztočnica, ki bo pritegnila pozornost tako širših mas, kot tudi delikatnih glasbenih gurmanov, ki iščejo v izrazoslovju skupin nekaj več.
Skupina BHC se z novim albumom "Pot do sonca" neusahljivo razvija naprej in artistično zori. Njihova glasba je odlična zmes našpičenega rockerskega funk groovanja na eni strani in dovzetne melodične sladkobe, podložene z grabežljivimi ritmi na drugi. Deluje svobodno in skozi plastovite zvočne kolaže diha s polnimi pljuči. "Pot do sonca" utrjuje torej skupini status kvalitetnega izvajalca v slovenskem glasbenem prostoru, ki bi se moral po vsej zdravi logiki znajti v mainstreamu slovenske rock (pa tudi pop) glasbe. Upajmo, da bodo te skromne, a glasbeno silno pronicljive samorastniške dolenjske fante odkrile prave slovenske glasbene založbe z izdelano filozofijo "neodvisnosti" in jih predstavile širši množici. Kvaliteta njihove glasbe je v letu 2011 zasijala v soju svetlobne intenzitete, ki je ni več mogoče prezreti. Le tako dalje!
na vrh