Dubzilla je vse-instrumentalna skupina, ki je zagotovo absolutna glasbena posebnost v širnem podtalju slovenskega alternativnega rocka. Bend, ki je v letošnjem letu vknjižil dvanajsto leto svojega delovanja, se tako po štirih letih, od kar je izšel album »Dub Naturalis« (2014), vrača na sceno s svojim tretjim dolgometražnim dosežkom, »impresivno« poimenovanim kot »Post Dub Impressions«. Dubzilli se nikamor ne mudi. Ustvarja takrat ko čuti, da lahko ustvarja. Tako je novi rezultat znova izvrsten album samonikle art izkaznice, ki je lasten le skupini sami. Post dubovske impresije torej. Bolj pomenljivo ne gre. Dub sicer ostaja jasna iztočnica na kateri gradijo Dubzilla posamezno kompozicijo, post rock pa je od nekdaj zaznaven poleg. Za enkrat torej nisem povedal nič novega, deluje pa novi album izmed vseh treh najbolj »tri-poidno«, »zapohano«, »odklopljeno« in še kaj, kar pomeni, da poslušalca, v kolikor le ta to sam sebi dopusti, kaj hitro in zelo učinkovito popelje naproti novi izkustvom sprejemanja glasbene magije skozi izkušnjo cerebralnega odklopa. Biti objektiven pri tej trditvi je nemogoče, to je namreč odvisno od tega koliko in kako odpira svojo glavo posamezni individuum, a kot povedano. Odstrel onkraj ratia je ob zvokih Dubzille na moč zaželen. Vedno je bil, očitno vedno bo in takšna glasba najbolje grabi, ko odklopiš zavest, še posebej kadar se srečaš s skupino na koncertu.
Novi album dostavlja uvid, da sklada skupina vse daljše in daljše kompozicije. Prehodno »zankanje« med posameznimi motivi se v kompozicijah zgodi z vse večjimi časovnimi zamiki, kar pomeni, da je »post« moment tokrat dodatno intenziviran. Bend gradi in izpopolnjuje svojo čutno ambientalnost, ki navkljub rabi semplov in zank, še naprej vzdržuje, zadržuje in neguje silno všečno organsko zvočno nrav celokupne zvočne krajine. Naravne in toplo zveneče pastele v sami produkciji zvoka so poudarjene zlasti v ritmičnem temeljenju kompozicij, ki je zazidano s čvrstim opažem debelozvočnih basovskih linij. Bend se ne brani rabe »staroselske« garnizije zvokov in instrumentov, na kar znova všečno opozori integracija wurlizerja, kot tudi tistega znamenitega Fenderjevega križanca med električno kitaro in bas kitaro, s katerim so že The Beatles posneli nekoč davno tega mdr. skladbi Helter Skelter ter Back In the USSR, imenovanega kot Bass VI.
Če je na prejšnjem albumu skupina povabila v goste violino, orglice, Klemna Klemna, so tokrat v goste Dubzilla povabili pihaliste, kar je novost opremljanja izvorne izraznosti skupine. Na to opozori že uvodna S.O.K.I., kjer prijetno kravžljajo motivsko jedro skladbe vskoki bariton saksofona, kot tudi preostale saksofonske začimbe znotraj skladb Aerosol ter sklepne Pank Decarboxylation. Skupina pa uporablja pihala za dvig ambienta, zasuk razpoloženja, dinamični odklon danega vzdušja, nikakor pa pihal ne izkorišča za izlete v vode jazza in improvizacije. Z zvoki saksofonov le pridno barva in kontrastira dana motivska razpoloženja, jih krepi in intenzivira (poglablja). Bend vzdržuje vseskozi izredno muzikaličnost. Plasti zvočne krajine gradi polagoma in jih graduirano nalaga v bogato sestavljanko sobivanja velike medsebojne spravljivosti (gradnikov zvočne slike). Dubzilla uživajo in te izkazane srčnosti pri svojem delu, nikakor ne tajijo niti na novem albumu. Do dejanj pristopajo povsem sproščeno, z neverjetnim občutkom, brez hitenja, brez naglice. Posledično nagovarja album poslušalca silno prevzetnim značajem, povsem nepretenciozno in zavoljo složno čvrstega beata ter muzikalične dostopnosti, podkožno nalezljivo.
Album odzvanja, kot bi bil koncerten. Posnet v enem kosu, v živo. Čeprav so kompozicije povsem koncizno strukturirane, daje njihov razvoj vseskozi hvaležno noto občutka spontanosti in nepredvidljivosti. Album tako nagovarja v povsem nepričakovanem razvoju dogodkov. Ritem in grabežljiv motiv. Izjemnih kemičnih interakcij, ki so skreirane med člani skupine. Dubzilla so po tej plati skupina, ki deluje v avtorsko izrazni pronicljivosti, popolnoma izbrušeno. To je nakazal odlični prvenec, to ohranja in neguje njihov tretji studijski album, kar je tudi izraz izredne notranje složnosti kvinteta.
Dubzilla postajajo veliki mojstri svoje art obrti, popolnega instrumentalnega dub naturizma. Njihov tretji album »Post Dub Impressions«, ta izklesani in na miljo prepoznavni glasbeni dosje poglablja, neguje in nadgrajuje. Izvrsten dosežek, ki potrjuje, da so Dubzilla s svojim jasno definiranim glasbenim vizionarstvom ena najprivlačnejših skrbno varovanih glasbenih skrivnosti na Slovenskem ta hip.
na vrh