»Popular Music« je dvojni koncertni album, katerega so legendarni britanski art rockovski prvaki Marillion posneli med fanovsko koncertno konvencijo, ko je leta 2005 potekal drugi, t.i. 'Marillion vikend'. Ta svečani dogodek je sčasoma postal del vsakoletne Marillion tradicije in ob njegovem zaključku praviloma vselej izide tudi 'spominski' koncertni dokument. Glavna posebnost desetih skladb na seznamu izvedb v tem večeru, je bila v tem, da so jih prek posebnega glasovanja izbrali fani sami. To pomeni, da se na »Popular Music« nahaja nekaj na moč dobrodošlih, sicer pa precej neobičajnih glasbenih izborov, kar še posebno velja za nekatere klasike iz Fishevega obdobja, katere sodobni Marillion ne izvajajo prav pogosto, zato jih je po dolgem času lepo vnovič slišati na koncertnem repertoarju, pa čeprav se Steve 'gospod H' Hogarth od nekdaj pevsko precej bolj udobno počuti na tistih stvaritvah, ki so nastale po letu 1989.
Že nekonvencionalni uvod z »A Few Words From the Dead«, zaključno skladbo na albumu »Radiation« (1998), predstavlja precejšnje presenečenje. Ta daljša, poslušalsko precej zahtevna ambientalna epopeja s space rockovskimi elementi vsebuje še več Kellyevih elektronskih efektov kot na originalni verziji, medtem ko gospod H med kompleksnimi ritmičnimi okraski in zdaj subitlnimi, zdaj srditimi Rotheryevimi kitarskimi izbruhi izdatno improvizira s svojo čustveno izjemno vživeto pevsko predstavo.
»Holidays In Eden« (1991) klasika »Dry Land«, s pomočjo katere za kratek čas zaplujejo v recimo temu bolj pop rockerske vode, je odigrana v za spoznanje počasnejšem ritmu v primerjavi s studijskim originalom, medtem ko mu v vseh drugih elementih povsem dosledno sledi. V trenutku, ko nastopi čas za Rotheryevo 'jokajočo' kitarsko solažo, vzdušje v dvorani eksplodira od navdušenja. Takšnih trenutkov je na »Popular Music« veliko in po svoje pripomorejo k odličnemu odrskemu razpoloženju kultnega kvinteta.
Tudi koncertno tako zahtevna in strukturno kompleksna stvaritev, kot je epska »Anoraknophobia« (2001) klasika »When I Meet God«, je v tem večeru izpadla izvrstno in kar se da zvesto izvirniku pri čemer je band ob izjemni podpori strastnih fanov užival v sleherni sekundi. Za gospoda H-ja so največji izziv v tem večeru po pričakovanju predstavljale izvedbe Marillion klasik iz Fishevega obdobja, ki navkljub imenitnemu Hogarthovemu vokalnemu talentu, ne bodo nikoli več zvenele isto brez karizmatičnega škotskega velikana. V tem večeru jih je moral izvesti kar pet. Zanimivo, da med njimi ni bilo »Kayleigh in »Lavender«, pravzaprav nobene skladbe z »Misplaced Childhood« (1985), temveč so prevladovale klasike z albuma »Clutching At Straws« (1987), začenši z »White Russian«. Slednja po pričakovanju ne vsebuje tolikšne vokalne melodramatike, kakršno je svoje čase zagotavljal Fish, a je tudi H-jeva vokalna interpretacija na njegov lasten način dovolj spodobna in zanimiva, da notri vnese nekaj novega.
»Estonia«, ki je v prvi vrsti namenjena estonskim fanom, sploh tistim, ki se spominjajo tragične nesreče istoimenske ladje, je ena izmed tistih klasik iz H-jevega obdobja, katere izvajajo skorajda na vsakem koncertu od leta 1997 dalje, zato njena izvedba ni nobeno posebno presenečenje. Vseeno gre za ambientalno visoko kvaliteten zimzelen, katerega je v živo vselej lepo slišati. »Holidays In Eden« nostalgična trilogija »This Town«, »The Rakes Pogress« in »100 Nights« predstavlja enega izmed najbolj intenzivnih trenutkov na »Popular Music«, kjer se ob perfekcionistični izvedbi omenjenega trojčka nazorno zazna, kako je band užival v sleherni sekundi. Vselej presunljivo »Clutching At Straws« zimzeleno balado »Sugar Mice« gospod H na svoj unikaten pevski način izvede povsem suvereno. Zaradi njene melanholične narave ga še vedno odpoje veliko lažje in bolj prepričljivo kot pa denimo kakšen »Incommunicado«, kjer je popolnoma nemogoče ujeti karizmo in pripovedni žar škotskega 'pivskega bratca'.
Drugi disk se odpre z imenitno izvedbo »Seasons End« (1989) power balade »Berlin«, katera je bila ob nastanku posvečena skorajšnjemu padcu berlinskega zidu in z nečloveško mejo razdeljenim prebivalcem nemške prestolnice. Novi veliki pevski izziv za H-ja predstavlja sledeči trojček skladb iz Fisheve ere. »Warm Wet Circles« ter »That Time Of The Night«, še dve »Clutching At Straws« klasiki, po pričakovanju odpoje s precej manjšo stopnjo introspektivnosti in gorečnosti od svojega znamenitega pevskega predhodnika, a mu zato ne manjka prepričljive čustvene senzibilnosti. Publika zavzeto sodeluje pri refrenih in je v vsesplošnem intimnem vzdušju pričakovano kar se da glasna. Pri tem ni treba posebej omeniti, da se H-jevim inštrumentalnim tovarišem posreči ustvariti natanko isto ambientalno magijo, ki je odlikovala studijska izvirnika prej omenjenih Marillion standardov.
Obujanje na romantično neoprog rockovsko preteklost Fisheve ere se nadaljuje s prepričljivo izvedbo klasike »Script For A Jester's Tear« z istoimenske mojstrovine oziroma z njihovega kultnega studijskega prvenca, ki je izšel leta 1983. Tu H-ju, kateri se niti ne trudi, da bi poskušal zveneti kot Fisheva kopija, pač pa vse skupaj interpretira na povsem svojski način, pri petju posameznih verzov aktivno pomaga publika. Hogarth se dobro zaveda, da gre v tem primeru za neo prog rockovske klasike, ki bodo za vedno pripadale njegovemu pevskemu predhodniku, a s tehnične, če že ne z emocionalne plati vseeno povsem suvereno opravi svoje poslanstvo.
Celotna izvedba super epa »This Strange Engine« z istoimenske studijske klasike iz leta 1997, katerega so z originalnih petnajstih minut aktivnega trajanja raztegnili na dvaindvajset minut je čisti balzam za ušesa. Ta zelo zahtevna in kompleksna stvaritev, ki zahteva sto odstotno pozornost in popolno kohezijo med vsemi člani banda, vnovič pričara enega izmed boljših trenutkov celotnega večera. Za zmagoviti zaključek pa na izjemen način izvedejo še ultramelanholični »Seasons End« ep »The Space…«, njihov ekvivalent Queen klasike »The Show Must Go On« (pravzaprav je ta Marillion zimzelen nastal dve leti prej, vendar ju druži skorajda identični osrednji motiv). Slednjega sicer H izvede v za spoznanje nižji vokalni legi kot na izvirniku, vendar je to zgolj minimalna, komaj zaznavna 'pomanjkljivost'.
»Popular Music« je dvojna koncertna poslastica, ki je v prvi vrsti namenjena dolgoletnim ljubiteljem vseh poglavij iz vznemirljive kariere 'najbolj skrbno varovane britanske glasbene skrivnosti'. Boljši seznam koncertnih izvedb bi si bilo zelo teko zamisliti, saj se na njem nahaja večina najboljših poglavij iz njihove pestre kariere. Morda je nekoliko presenetljivo le to, da v tem večeru niso izvedli nobene stvaritve s tedaj aktualne studijske mojstrovine »Marbles« (2004) ter večne klasike »Brave« (1994) na katerih se nahajajo določeni standardi, ki dandanes ne smejo manjkati na nobenem poštenem seznamu Marillion koncertnih izvedb.
na vrh