Poison: Poison'd

Kdo bi si mislil, da bo zasedbam, ki so nas v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega tisočletja zabavale s svojimi tropsko izoblikovanimi frizurami, danes tako težko. Sigurno zelo zanimiva ugotovitev. Če se samo za trenutek ozrete malo naokoli, boste nedvomno skoraj na vsakem vogalu opazili kakega od prastarih rokerskih dinozavrov, ki to poletje pustošijo po evropskih koncertnih odrih. Kaj je torej tukaj tako zanimivega. Predvsem dejstvo, da med njimi nikjer ne boste zasledili ikon MTVjevske glam rock scene, ki se je v tej zlati dobi cirkusantskega rock & rolla, tako nezadržno širila po obljubljeni deželici onstran luže.

V kategorijo zgoraj omenjenih padlih glamerskih herojev spada tudi četica Poison, zasedba iz Los Angelesa, ki letos praznuje že svojo (ne boste verjeli) 23. obletnico delovanja. Čas za nekatere pač prehitro beži. Kakorkoli že, Poison se po katastrofi Hollyweird po petih letih ponovno vračajo. Vendar ne na krilih težko pričakovanega novega materiala, ampak oboroženi s polno malho drugorazrednih priredb! Kaj nam hočejo gospodje z njimi povedati ni jasno, saj jih te za nameček prikažejo še kot skupek nekakšnih razvajenih adolescentov, ki se po vseh teh letih še vedno nikakor nočejo sprijazniti s tragičnim cock rokerskim brodolomom iz začetka devetdesetih. Tu gre predvsem za neprijetno grenak priokus, ki ga, po zaslugi pretirano glamerske postrežbe, pušča ta na hitro nabrani venček skladb legendarnih izvajalcev. Seveda je normalno, da hoče gospoda na vsak način obdržati svojo prepoznavnost. Ko bi jo strici le uspeli zliti v nekakšno prepričljivejšo glasbeno podobo, potem bi se lahko človek ob njegovem poslušanju nemara celo malce razgibal.

Izbor skladb, ki so ga Poison tokrat želeli oplemenititi s kančkom kalifornijske očarljivosti, zaseda sicer dokaj zavidljiv rokerski opus. Tu je tako poleg velikih imen Rolling Stones, Alice Cooper, Who, Tom Petty, Kiss še cela vrsta veliki večini manj znanih glasbenih ustvarjalcev kot so The Romantics, Jim Croce in duet Loggins & Messina. Slednjega boste brž ko ne prepoznali po Your Momma Don't Dance, ki se je v identični obliki (!) prvič pojavila že leta 1988 na zelo uspešni Open Up And Say … Ahh! To pa je tudi vse kar je na Poison'd omembe vrednega. Če so že Bowieva Suffragette City, Townsendova Squeezze Box ter Rock & Roll All Night New Yorških mojstrov teatralnega rocka Kiss popolnoma prebavljive, se namreč poizkus poustvarjanja čarobnosti Stonesovih Dead Flowers sprevrže v popoln fiasko. Še največ simpatij pobere pošteno navita We're And American Band starih dobrih Grand Funk Railroad, ki zanimivo postreže z za Poison nepričakovano ostrino in surovostjo! Še bolj zanimivo pa bi bilo videti izraz na Cooperjevem obrazu, ko mu bo v prihodnje v ušesa nesramno silila I Never Cry. Njej podobne zadeve na Poison'd enostavno vse prevečkrat ostajajo ujete v tesnem objemu klišejskih Bretovih ter DeVillovih trikov. Fanta v letu 2007 očitno še vedno igrata z istimi kartami, kar za Poison sigurno ne pomeni nič dobrega.