Kansas so s "Point of Know Return" resnično dosegli točko brez povratka, ko ni bilo več priložnosti, da bi se ozirali nazaj, saj so z njim dosegli svoj največji komercialni uspeh ter obenem enega izmed glavnih kreativnih dosežkov svoje kariere. Z njim so fantje iz Topeke, glavnega mesta tiste ameriške zvezne države, po kateri so si nadeli ime, prebili meje svoje domovine in osvojili simpatije svetovnega občestva. Končno niso bili več popolni reveži, ki so morali za drobiž in pet dekagramov senfa iz menze igrati po zakajenih barih sumljivega slovesa in v oguljenih kavbojskih cunjah. Eni izmed vodilnih predstavnikov t.i. arena rocka so bili tako rojeni. Po velikem prodoru, ki so ga dosegli z mojstrovino "Leftoverture" (1976) so se odločili, da ne bodo spali na lovorikah in da bodo ta uspeh še nadgradili.
"Point of Know Return" je pomenil tudi ključen preobrat pri njihovi transformaciji iz progresivno rockovskih voda proti komercialno privlačnejšemu arena rocku, ki je v tistem času pognal svoje kali tudi prek stvaritev skupin kot so Styx, Boston, Queen, ELO, itd. Svoj zaščiten zvok, ki je gradil predvsem na zapuščini britanskega simfoničnega prog rocka z močnim poudarkom na orkestralnih aranžmajih v prepletu violine in klaviatur so začeli gnesti v nekoliko krajše in za spoznanje manj kompleksne skladbe kot nekoč medtem, ko se je stopnja posameznih melodičnih harmonij še povečala. Predvsem po zaslugi legendarnega pevca in klaviaturista Stevea Walsha, ki je odigral ključno vlogo pri pisanju večine materiala za ta album.
Za razliko od kitarista in občasnega klaviaturista Kerrya Livgrena, ki je bil od nekdaj progresivec in eksperimentalist po srcu in duši, je Walsh že od nekdaj težil k bolj kompaktnejšemu, klasično rockerskemu in hard rockerskemu zvoku. Medtem, ko je bil "Leftoverture" njihov progresivno rockovski vrhunec, je "Point of Know Return" njihov najbolj uravnotežen album ter most med obema glasbenima stiloma, ki sta prevladovala skozi večino njihove kariere; prog rockom in melodičnim rockom.
To, da je Walsh na tem albumu dobil večjo vlogo pri pisanju skladb (ponavadi je bil v tem segmentu Livgren osrednji član skupine) je bila posledica velikega konflikta, ki je pred nastankom albuma nastal med njim in ostalimi člani skupine. Walsh, ki je bil že prej nezadovoljen z nadaljnjo evolucijo skupine, je zaradi tega celo zagrozil z odhodom in se za več tednov užaljen potuhnil, a na koncu so se ostali člani le odločili popustiti njegovim zahtevam, saj si izgube pevca takšnega kalibra enostavno niso mogli privoščiti. Ta trenja med Walshom in Livgrenom se bodo v naslednjih letih samo še povečevala.
Usmeritev skupine je na "Point of Know Return" postala še prijaznejša za vse tiste, ki jim je bila najbližja njihova melodično rockovska plat, kar velja predvsem za Walshov naslovni, mega uspešni hit in Kansas klasiko, ki jim je na tedanjih radijskih postajah prinesla zares lep uspeh. Skladba je nabita z za njih zaščitno pompoznostjo, predvsem prek okusnih baročnih aranžmajev na violini in klaviaturah, ki vnašajo veličastno simfoniko v siceršnjo melodično rockovsko strukturo z antemičnim refrenom. Tu je seveda tudi izvrstno Walshovo petje, ki poslušalca v trenutku očara. Kar je najbolj zanimivo pri tej klasiki je to, da je bila na album dodana čisto v zadnjem trenutku in da je bila napisana nazadnje, kljub temu, da odpre album. Po tem bombastičnem uvodu sledi precej kompleksnejši "Paradox", kjer ima Steinhardtova violina centralno pozicijo. Njegove baročne solaže spremljajo Livgrenovi duhoviti kitarski okraski medtem, ko je vse skupaj podkrepljeno z duhovitimi, a obenem mogočnimi ritmičnimi prehodi dueta Ehart/Hope.
Tudi raztreseni inštrumental "The Spider" vsebuje številne zaščitne elemente simfo prog rocka z veličastnimi pasažami na hammond orglah in violini. Ponovno imamo opravka z njihovo zaščitno, visoko virtuoznostjo, ki je še danes vir navdiha številnim modernim prog rockovskim zasedbam. Ena izmed boljših stvaritev na albumu je zagotovo "Portrait (He Knew)", ki v besedilu govori o Albertu Einsteinu. To je nekoliko bolj neposredna, že skorajda hard rockovska stvaritev z zaporedjem nabrušenih kitarskih rifov okrog osrednje teme, odličnim petjem in zanimivimi ritmičnimi intervali. Izvrstna prog rockovska epska mojstrovina "Closet Chronicles", ki vsebuje nenavadno besedilo o ekscentričnemu bogatašu Howardu Hughesu, je grajena na številnih veličastnih simfoničnih aranžmajih. Vsebuje pa tudi zelo zanimivo inštrumentalno sekcijo s številnimi izjemnimi solažami na violini, kitari in klaviaturah, ki se pojavi v srednjem delu ter izvrstno kontrastnost med Walshovim in Steinhardtovim petjem.
Dokaj netipična stvaritev je udarni, po hard rockersko naravnani "Ligthning's Hand", kjer osrednjo pevsko vlogo prevzame Steinhardt, kateri poskuša v svoje petje ujeti nekaj teatralnih vokalnih manierizmov v stilu Petra Gabriela. To je eden redkih manj zanimivih trenutkov na albumu, saj gre za dokaj generično hard rock stvaritev, grajeno predvsem na priostrenih kitarskih rifih in solažah ter masivnih bobnarskih prehodih. Tisti, ki iščejo korenine progresivnega metala znajo v njej videti večji čar medtem, ko progoljubcem ne predstavlja kakega presežka.
Walsh je sicer skupini z naslovno skladbo prinesel velik hit, toda tista skladba, ki je Kansas za vse večne čase zapisala med nesmrtne in jim zagotovila mesto v analih klasičnega rocka, je prelepa, a obenem izjemno žalostna akustična balada "Dust In The Wind", ki je postala njihova najbolj znana klasika. Njen avtor Kerry Livgren jo je ustvaril po popolnem naključju, ko se je malo kratkočasil v družbi svoje žene, kar se pogostokrat zgodi pri največjih mojstrovinah. Zaradi svoje popolnoma akustične narave je povsem netipična stvaritev za Kansas in zato je imel prvotno celo pomisleke ali bi jo sploh uvrstili na album. Le kdo bi pričakoval, da bo postala njihov največji hit. Melanholična melodija je grajena na Livgrenovih harmoničnih akordih medtem, ko violina in klaviature v ozadju še povečujejo pretresljivo atmosfero. Vendar je tisto kar pri tej skladbi najbolj gane in pretrese Walshovo petje in samo besedilo, ki govori o človekovi minljivosti ter njegovi nepomembnosti v brezmejnih globinah časa in prostora.
S "Spark Of The Tempest", ki govori o ciklusih revolucij, ki so se pojavljale skozi zgodovino, sledi popoln kontrast in nenadna razvedritev vzdušja. To je še ena odlična stvaritev, ki ujame vse ključne elemente skupine; mogočno petje, udarne in sočne kitarske pasaže in potentni bobnarski prehodi tvorijo hard rockersko okostje, katerim se v nadaljevanju pridružijo epske simfonične pasaže na violini. Na "Nobody's Home", kjer besedilo pripoveduje o srečanju vesoljcev s propadlo civilizacijo, je v osrednji vlogi ponovno Steinhardt, ki poleg zelo dobrega petja ponudi tudi kraljevske solaže na svoji violini in jo prek številnih simfoničnih aranžmajev, ki stopnjujejo melanholično atmosfero, popelje proti zaključnemu vrhuncu albuma. Govor je o veličastnem prog rockovskemu epu "Hopelessly Human", ki spada med najboljše epe njihove kariere in za katero se pogostokrat zdi kot, da bi bila ena izmed pozabljenih skladb z "Leftoverture". Tudi tokrat najprej počasi stopnjujejo veličastno vzdušje prek zaporedja mogočnih rifov in dramatičnega petja nakar vpadejo bogati orkestralni aranžmaji. Kompozicija je v svojem srednjem delu polna številnih virtuoznih inštrumentalnih solaž, ki so še danes vir navdiha skupinam kot so denimo Spock's Beard in Dream Theater. Po tem inštrumentalnem intervalu nastopi dramatični vrhunec in zaključno zvonjenje cerkvenih zvoncev.
"Point of Know Return" je pomenil kreativni in komercialni vrhunec legendarne skupine, ki se je nenadoma iz zaprašenih beznic preselila na velike stadione po širnem svetu. Ustvariti naslednika albuma kot je "Leftoverture", ki ostaja njihova največja mojstrovina, je bila zelo teža naloga, a so jo kljub temu opravili z odliko. V številnih pogledih je bil to še zrelejši izdelek od slavnega predhodnika. Kansas kot kolektiv ne prej, ne kasneje niso zveneli tako prepričljivo. Album je danes vsaj toliko mojstrovina progresivnega rocka kot arena rocka. Marsikje so že zaznavni zvočni segmenti, ki so pripeljali v kasnejšo AOR usmeritev, ki je v njihovem zvoku prevladovala skozi 80-a. Kar se komercialnega uspeha tiče, je v Ameriki še izboljšal njihovo najboljšo uvrstitev na glasbenih lestvicah in podvojil prodajo njegovega predhodnika. Vrhunec je bil dosežen in od tu naprej so Kansas počasi začeli mahati v slovo progresivnemu rocku.
na vrh