Papir je slovenska skupina, ki se trudi ustvarjati glasbo, ki je ušesom obče prijazna in sprejemljiva večini državljanov Republike Slovenije. Gre za tovarišijo visoko profiliranih glasbenikov, ki nosijo izdelan občutek za sofisticirano interpretacijo, kot tudi tvorbo izdelanih kompozicij, z jasno izpostavljeno navezo kitica-refren. Silno dostopno za laična ušesa in podkožno zajedljivo. Že ob prvem poslušanju.
Skladbe se v večini situacij gibljejo v združevanju jazz, latino, blues elementov. Rezultat je zbir skladb kabaretne šansone, prijaznega popevkarstva, ki pa povzema bore malo sebi lastnega artizma in otipljive substance sebi lastnega karakterja. Bolj kot ne gre v primeru zasedbe Papir za priučeno skladanje, ki je plod obiskovanja glasbenih šol in univerz ter sledenja utečenim notnim črtovjem, ki veljajo pač za učno biblijo. Z izjemo skladbe 2010, ki zna vzbuditi zanimanje pri ljubiteljih glasbe skupin Panda ali Tabu, so vse preostale na albumu »Po viharju« zelo predvidljive kompozicije, ki servirajo znova do tega dne že vrsto desetletij servirano eno in isto glasbeno zgodbo.
Album »Po viharju« poseduje odlično zvočno strukturo. Produkcija je izjemno sofisticirana in tankočutna, polno diha, elementi pa sobivajo v idealnem ravnovesju zvočne krajine in komunicirajo med seboj s šarmom prave dinamike. Album deluje v zvočnih karakteristikah organsko živo, stvarno in na moč okusno. Skrivanja za efekti ni, občutek ki ga zapusti poslušanje skladb, pa je tak, kot bi ekipa igrala koncert v studiu. To potrjuje enkrat več, da so Papir zares polno zverzirani glasbeni interpreti. Strukture skladb so seveda v prvi vrsti ustvarjene tako, da se vokalni vlogi Ane Bezjak in danes že bivše članice zasedbe Papir, sicer famozne Maje Keuc, kar najbolje znajdeta in da je njun prožno čuteči R&B soul popovski domet kar se da učinkovito optimiziran v tako ustvarjenem ambientu glasbenega aranžiranja. Če izpostavim le eno skladbo albuma, denimo Lepo mi je s teboj, gre za zapeljiv valček ritemskega metličenja, ob kateri ugasneš v sobi luč, prižgeš svečko in se zasučeš s svojim dekletom v plesni korak nepozabnega ljubezenskega vrtinca, ki že strastno trka na vrata noči brez konca. Kar cel album lahko razglasimo za nadvse priročen rekvizit romantičnega dvorjenja.
Zelo lep album, ki pa premore bore malo izzivanja kreativnega jaza glasbenikov. To je tistega, ki mora tleti v slehernem glasbeniku. "Po Viharju..." ponuja v večini primerov zelo previdno stopanje po že dodobra shojeni gazi generično ustaljenih kalupov. Ni vrag, da se ne bi našli v tem kar počnejo Papir ljubitelji Sade, Raya Charlesa, ali Tonyja Bennetta. Seveda je v vsem vtkan sentiment slovenskega melosa tradicionalne pop kulture, v času ko je popevka na Slovenskem cvetela v pronicljivosti aranžiranja in je zapustila kopico zimzelenih kompozicij, o katerih lahko Papir le sanjajo. A tu so novi časi, zato ne smemo v primerjavah postati krivični, do sicer povsem kredibilnega prvenca zasedbe Papir.
Še vedno je lepše prisluhniti tehnično izpiljenim skladbam albuma »Po viharju« in to v slehernem trenutku našega brskanja po frekvencah mnogih slovenskih radijskih postaj. Pa čeprav ne prinašajo Papir ničesar novega na prizorišče, je mnogo bolje da se na frekvencah vrti cel album »Po viharju«, kot pa draži nedolžna ušesa slovenskih mas s cenenostjo glasbenega blefa, ki kvari okus slovenskega mainstreama. Kultne zimzelene klasike legendarnih Janka Ropreta, Majde Sepe, Elde Viler. Ditke Haberl, bodo povsem neboleče prenašale družbo skladb albuma "Po viharju...", vselej ko se slednje znajdejo na repertoarju glabenih DJ-jev radijskih valov.
Kar se tiče prihodnosti skupine, je težko pričakovati, da bodo Papir poglabljali in iskali sebi lasten artistični karakter, za kar ponuja lepo iztočnico skladba 2010. Zelo verjetno, pa se bodo držali še naprej generičnih šablon prvenca »Po viharju«. Torej ustvarjali bodo kvalitetno, a brez art presežnikov. A pustimo času čas.
na vrh