»Pleasure To Burn« je drugi studijski album ameriških hard rockerjev Burning Rain. Izšel je vsega eno leto po prvencu »Burning Rain« (1999) - RockLine recenzija TUKAJ. To je živi dokaz, da je bila partnersko ustvarjalna naveza Doug Aldrich (kitara) in Keith St. John (vokal) zadetek v polno. Tandem je znova dostavil večinski avtorski delež skladb za novi album, ki se lahko pohvalijo z novo prešerno dozo pristne, a raznolike ter nad vsem dinamične hard rockovske igre, ki ne skopari s strastnim nabojem podane glasbene informacije!
Vendar pa kaže »Pleasure To Burn« znake zorenja. To ne pomeni, da je boljši album kot studijski prvenec. Albuma sta si v kakovostnem odmerku enakovredna in sami boste morali odločiti kateri izmed obeh vam je ljubši. »Pleasure To Burn« ni tako odkrit, naiven in če želite tudi »ranljiv«, kot prvenec »Burning Rain«. Odmerja artistične korake, ki so tržno kanček bolj premišljeno vzeti, a nikakor ne prodajajo pristne srži glasbene ustvarjalnosti, za katero so v tistem času bila srca njenih akterjev. Zvok je kanček bolj kontroliran, vendar vseeno ohranja visok nivo nadvse všečnega surovo predrznega »badass« testosterona v krvi po vožnji skozi divje hard rock ovinke!
Občutek bolj definirane glasbene usmerjenosti poudarjajo zlasti mirnejše skladbe (Faithfully Yours, Cherrie Don't Break My Heart, uvodni deli skladbe Judgement Day), ki jih je nekaj več, kot na prvencu, kjer so praviloma na albumu nahajajo sami hard rock rušilci z izjemo ene skladbe. Ob vsem tem pa je neverjetno to, da vzdržuje zasedba še vedno izjemno učinkovito polno definiranost nalezljivo zapomnljivih vodilnih motivov, ki generirajo visoko dinamičen in ultra-kompakten razvoj dogodkov na albumu. Da je skupina poskrbela za nekaj več kontroliranega okraševanja aranžmajev dokazujejo tudi dodatki klaviatur, ki poglabljajo zlasti mračno a grabežljivo vzdušje v pol-epski lepotici Judgement Day.
Na skladbi kot je Metal SUperman si skupina privošči več glasbenega ekscesa v smislu prepuščanja eksperimentu! Gre re za pravi hard rock tornado ki je stkan iz več motivov, podložen z groove funk formo –vse to pa razpenja z izredno razgibano in domiselno vokalno predstavo enrkat več odlični Keith S. John. Skladba bi lahko po svoji kanček kompleksnejši determiniranosti našla mesto celo na kakšnem izmed kultnih Extreme albumov. Gre za popoln hard rockerski lom, kakršnega zasedba ni dostavila na prvencu , ki se razvija v soju nepredvidljivosti.
Spet so trenutki albuma, kjer vokal močno povleče na Roberta Planta. V umirjenem uvodnem delu skladbe Judgement Day je melos mestoma močno zbližan s kitico Zepp klasike All Of My Life, neverjetna pa je tudi barva Keithovega falzeta, ki je kombinacija Kellyja Hansena (Foreigner), Johnny Gioelija (Hardline) in kjer je blizu omenjeni Robert Plant, je tudi Lenny Wolf (Kingdom Come). Zlasti v razbeljeno razgibanem zaključnem drama epilogu se ta pol-epska kompozicija približa dramaturgiji Zepp epa Kashmir, nasršiti pa znajo obenem tudi ušesa ljubitelji nemških Kingdom Come.
Šus brez zavor v otvoritveni Fireball in zaključni Devil Money je nekakšno oddaljeno posvetiliokalupu aranžiranja, ki so ga postavljale v sedemdesetih skupine Deep Purple (Speed King) in Rainbow (Kill The King). Love Emotion , Stone Cold N' Crazy , Shut Down (oddaljeni brat Fool No More s prvenca) so primeri spogledovanja z Whitesnake hard rock kalupom, medtem ko je sofisticirana Cherrie Don't Break My Heart zanimiva kombinacija med Whitesnake (kitica) in Foreigner (refren) – pravi primer skladbe, ki je lovila hit single!
Hednizma polna mera na albumu! V njem izstopa Love De Joeur, kjer ne izostane nit učinek kruljenja kitare preko talk boxa v uvodu in na prehodu iz refrena v kitico. Skladba je primer pravega »badass« obešenjaštva skupine, ki razume kako z glasbeno naravo »trde preže« zlesti pod kožo medenemu neutrganemu ženskemu cvetu. Briljantno napeljano! Tako pa se razvija silno poredno tudi Sex Machine – kjer ne primanjkuje v vokalnih linijah znova spogledovanja z pristopi Davida Coverdalea.
Do leta 2013 Burning Rain niso več posneli novega albuma. Po izdaji albuma »Pleasure To Burn« leta 2000 se je pot skupine prekinila za več kot deset let. Aldrich je odšel služit kruh v zasedbo Dio in je še danes standardni del postave novih Whitesnake, St. John pa k Montrose. Šele v letošnjem letu se je našlo dovolj časa, da se Burning Rain spravijo skupaj in izdajo novi studijski album, z materialom, ki je bil pripravljen že mnogo, mnogo let prej. Ob tej priložnosti je poteza založbe Frontiers Records, da ponatisne obe predhodni studijski plošči skupine Burning Rain izredna gesta, saj obeh albumov že vrsto let ni mogoče dobiti v prosti prodaji na tržišču.
Zakaj Burning Rain niso uspeli? Preprosto. Pojavili so se ob nepravem času na nepravem mestu. Slog, ki so ga gojili leta 1999 in 2000 Burning Rain je komercialno polno vžigal v drugi polovici osemdesetih let. Prav zaradi tega pa se je zgodba o Burning Rain posledično tudi hitro zaključila. Že leta 2002. Moč skupine sta namreč začutila guruja rock glasbe Ronnie James Dio in Ronnie Montrose, ki se nista pustila dvakrat prositi. Tako nista izgubljala niti sekunde časa ter povabila Aldricha in St. Johna, da postaneta stalna člana v njunih postavah. Že to dejstvo je samo po sebi zadosten dokaz, da so bili Burning Rain v kratkem obstoju delovanja silno vroč in čislan hard rock fenomen, ki dostavlja v glasbenem oziru le najboljše! Aktualno sicer ne, vseeno pa v svoji pristni energiji na moč atraktivno.
na vrh