Saga: Pleasure And The Pain

Glasbeno vsebino tega albuma bi lahko povzel tudi samo z enim stavkom: veliko bolečine in nič radosti. Že samo en pogled na ogabno, do konca banalno naslovnico "Pleasure And The Pain" zadostuje, da vas mine volja do poslušanja, kar bi bilo pravzaprav celo koristno, saj je njegova glasbena vsebina celo še slabša od zunanje podobe. Tolikšnega kakovostnega padca kot so si ga Saga privoščili s tem albumom si je do tedaj privoščilo le malo progresivno rockovskih skupin. Toda, kako je to mogoče ali še boljše - kako se je lahko to zgodilo? Je to res ista kanadska art rockovska skupina, ki je na prelomu 70-ih in 80-ih let izdala klasike art rocka kot so "Images At Twilight" (1979), "Silent Knight" (1980) in "Worlds Apart" (1981) ter eno leto pred tole nadvse žalostno polomijo odlični konceptualni album "Generation 13" (1995) na katerem so postavili definicijo zvoka tudi za svoje kasnejše albume? Le kaj se je tedaj motalo v glavah članov Sage, da so ob 20. obletnici obstoja skupine posneli daleč najslabši izdelek v svoji zgodovini, ki ni vreden njihovega imena, bi bilo zaman ugibati.

Eksperimentiranje z različnimi glasbenimi elementi jim je bilo od nekdaj v krvi, a so bili ti sadovi večinoma pozitivni medtem, ko so tokrat dosegli samo ustvarjalno dno ob katerem je še celo "Steel Umbrellas" (1994), ki je do tedaj veljal za njihov najšibkejši album, prava mojstrovina. Na njem so popolnoma zatajili svojo progresivno rockovsko plat, se do konca zbanalizirali in ustvarili neokusno mešanico elektronskih tehno ritmov, številnih robotskih zvočnih vzorcev, industrial metala ter nekaterih redkih, komaj zaznavnih klasičnih Saga elementov. Zvok je namerno obupno zamazan, da bi zveneli čimbolj umazano industrijalno metalsko. Zato vse skupaj zveni kot, da bi bilo posneto v neki sosedovi garaži. Najhuje ob tem pa je, da ne gre za načrtno samoparodijo, EP za člane fan kluba ali glasbo za grozljivko temveč za regularni Saga album.

Ob tem kontroverznem preobratu ni čudno, da se je originalni in dolgoletni bobnar Steve Negus (tu ga je zamenjal Glen Sobel (Impellitteri)) raje odločil, da še enkrat zapusti puščajočo barko (kasneje, ko se je situacija razsvetlila se je spet vrnil) in si umazati rok z igranjem glasbe, ki ni vredna takih glasbenikov kot so Saga. Kot je v antični pripovedki moral Herkules kidati gnoj Avgijevih hlevov so Saga začeli tu kidati v tistih časih popularni glasbeni gnoj s katerim so si dobro zapackali svoj sloves in skoraj izpadli kot skupina, ki se norčuje iz svojih dolgoletnih privržencev. Kako bi si slednji sicer razložili, da po enemu svojih najboljših albumov izdajo tako kriminalno slab izdelek? Očitno so si brata Crichton na kitari in basu, pevec Michael Sadler in klaviaturist Jim Gilmour rekli, da si ob okrogli obletnici po "Steel Umbrellas" lahko privoščijo še en čudaški eksperiment na katerem bodo pokazali kako so "široki" s tem, ko so se lotili v rock vnašati še tehno elemente in tedaj zelo popularni industiralni metal. Če bi šlo za kake space rockerje tipa Hawkwind bi človek še zamižal na eno oko pa si rekel, da je šlo za redek trenutek popolne ustvarjalne apatije in potrebe po hitrem zaslužku na račun raverjev, ki se po pomoti znajdejo pred polico z rock glasbo. Ker pa gre za art rock skupino od katere se pričakuje vse kaj drugega kot tripanje najslabše vrste, je nadvse žalostno in boleče, da so si drznili posneti kaj takšnega in hudo nepotrebna potrata talentov.

Album je kot celota sicer popoln podenj vendar bom vseeno izpostavil njegove najboljše trenutke (pravzaprav sta samo dva vredna zaznamka), ki so redki kot štiri peresne deteljice sredi polja. Med poslušljive stvaritve zagotovo spada uvodni težko kategorni eksperiment "Heaven Can Wait", ki je nekakšna mešanica med power metalom, grungeom in prepoznavnimi Saga elementi (nasoljeni, poskočni kitarski rifi, mogočen vokal in solidne teksture klaviatur). Refren zveni nekje na meji med power metalom (kitarski rif in vokal) in grungeom (ritem linija). Prav nič podobno njihovemu zvoku in daleč od običajnega Saga standarda, a kljub temu morda še celo najbolj spodobno delo na album (poleg zaključnega). Od tu naprej pa gre album bolj ali manj samo še navzdol. "How Do You Feel?" je skoraj čisti industrialni metal v stilu kakih Nine Inch Nails ob katerem me vedno zagrabi glavobol, ko ga slišim. "Welcome To The Zoo" je še en čudni spaček, nekje med industrialnim metalom in drugorazrednim brit popom, kjer ne manjka zoprnih elektronskih vzorcev, pretirane distorzije in skozi efekt dekompresiranega vokala. "Where's My Money" je z lahkoto najbolj odvratna stvaritev v njihovi karieri – čisti tehno z odvratnimi elektronskimi vzorci, monotono ritem mašino, brezzvezno kitarsko distorzijo in najbolj zoprnim večglasnim refrenom (zvočnim vzorcem, seveda), kar se jih je bilo mogoče spomniti, ki spominja na skandiranje, kakih pijanih bedakov sredi nogometne tekme. Nekaj tako slabega nisem ne prej ne kasneje še dolgo slišal izpod rok kake prog/art rock skupine. Na žalost so to res ustvarili legendarni art rockerji in ne neka istoimenska štanc skupina. Potem, ko je kotliček za bruhanje že dodobra napolnjen, negativnih presenečenj še vedno ni konec.

Kako patetični in brezidejni so postali na tem albumu dokazuje to, da so nanj prvič v svoji zgodovini uvrstili dve priredbi, kar je le redko pozitiven znak kreativnosti razen, če ne gre za kako bonus stvaritev, ki se ne uvrsti na regularni album. Prva je obupna, industrialno metalska verzija njihove lastne klasike "You're Not Alone" (originalno z "Images At Twilight", 1979), ki žali spomine in čustva vseh tistih, ki so skupino spremljali od njenih začetkov. Druga je zelo neokusna priredba The Beatles klasike "The Taxman", ki v poplavi industriala in elektronskih vzorcev zveni kot, da bi jo potunkal v blato. Dokaz črno na belem, kako žalostna situacija mora biti, da greš na studijski album posneti svojo lastno priredbo in za povrhu še tako, ki blati njeno originalno podobo. "You Were Made For Me" je še en popoln industrialsko metalski strel v prazno, ki ga ne rešijo niti dobri kitarski rifi in spodobni bobni. "Gonna Give It To Ya" ima spet čisti tehno ritem medtem, ko Ianove spodobne kitarske solaže, solidne klaviature in Michaelov vokal nikakor ne gredo zraven. Če ne bi bilo teh obupnih tehno vzorcev bi bil to čisto spodoben Saga komad, tako pa ga s tem, ko poskušajo zveneti moderno oz. "in", popolnoma uničijo.

"Fantasticaly Wrong" je še ena popolna katastrofa ob kateri je tudi kotliček za bruhanje na koncu razneslo. Gre za nek monoton industrialno metalski miš maš brez repa in glave, ki se nikamor ne razvije. Jim Gilmour je poskušal na široko eksperimentirati z elektronskim vzorci, a je s tem skupini povzročil samo škodo. Gotovo izpade nekoliko banalna ugotovitev, da sta edini spodobni deli na albumu prvo in zadnje. Zaključni "Pleasure And The Pain" z Gilmourjem na vokalu je namreč spodobna, celo nekoliko keltsko obarvana, akustična balada na preprosti spremljavi dveh akustičnih kitar bratov Crichton, ki je v očitnem nasprotju s celotnim vzdušjem albuma. Kljub temu pa ne more popraviti škode, ki so jih mojim slušnim receptorjem prizadejale prejšnje skladbe.

Ob vsakem poslušanju "Pleasure And The Pain" le malo manjka, da ne dobim želodčnih krčev in že skoraj prava umetnost je, ko zdržiš album poslušati od začetka do konca. Na srečo so Saga še pravi čas spoznali, kako globoko so tokrat zabredli v blato s tem obupnim tehno/industrial metalskim eksperimentiranjem ter ugotovili, da je napočil ključni trenutek njihove kariere: ali dokončen razpad ali pa nov preporod. Zgodilo se je slednje in Saga so se na albumih, ki so sledili, na olajšanje vseh njihovih privržencev vrnili k svojemu klasičnemu stilu, obnovili pretekli sijaj in celo naredili nekaj svojih najmočnejših izdelkov. Z njimi so se sčasoma uspeli popolnoma odkupili za tale nesrečni spodrsljaj, ki je hitro odšel v pozabo iz kolektivnega spomina skupine in njenih privržencev, gotovo pa bo ostal pomnjen kot njihov daleč najslabši album.