Tri leta po izidu mojstrskega prvenca "Voyage of the Acolyte" (1975) in leto potem, ko je zapustil Genesis, kateri niso več podpirali njegovih inovativnih glasbenih idej, se je Steve Hackett odločil izdati "Please Don't Touch", ki predstavlja njegov prvi pravi solo album, ki je skoraj v celoti neobremenjen z glasbenim vplivom fenomena imenovanega Genesis. Seveda je nekaj tega vpliva še prisotnega, vendar Steve za razliko od prvenca to pot ne sodeluje več s svojimi nekdanjimi kompanjoni temveč ponudi popolnoma lasten glasbeni pristop. "Please Don't Touch" predstavlja naslednji korak v njegovi karieri solo glasbenika, trdno usmerjenega v prihodnost in nove izzive. Seveda, le v čem bi bil smisel začeti samostojno kariero in si hkrati še vedno pomagati s starimi pajdaši?
Namesto njih Steveu tokrat pomagajo drugi imenitni glasbeniki, tako iz sveta progresivnega rocka kot iz drugih zvrsti. Med njimi prav gotovo najbolj izstopata Steve Walsh na vokalu ter Phil Ehart na bobnih (oba člana ameriške prog rock atrakcije Kansas). Steveovo izbiro teh dveh ameriških prog rock glasbenikov gre vsekakor pohvaliti in vsi tisti, ki jih je zanimalo kaj bi dobili z združitvijo nekaterih glasbenih elementov Genesis in Kansas bodo tu prišli na svoj račun. Ostali glasbeniki, ki sodelujejo na albumu (in prav tako večinoma prihajajo iz območja ZDA) so koncertni bobnar Genesis (in nekdanji bobnar Weather Report in Franka Zappe) Chester Thompson, basist Tom Fowler (ex-Frank Zappa), Steveov brat John na flavti in klaviaturah, ameriška pevska folk rock ikona (še iz časov Woodstocka) Richie Havens ter ritem & blues diva Randy Crawford. Kak prog rockerski pravoverec se utegne namrdniti ob njegovi izbiri Havensa in Crawfordove, a obe izbiri izpadeta nadvse posrečeno.
Že ob prvem poslušanju "Please Don't Touch" je jasno, da je album popolnoma drugačen od njegovega predhodnika, ki je bil zelo zaznamovan z vplivom Genesis. Predvsem k temu najbolj pripomorejo ameriški pevci, ki s svojimi različnimi barvami glasu in tehnikami petja k tradicionalnemu angleškemu simfoničnemu prog rocku prinesejo nekaj vpliva popa, soula ter ritem & bluesa. Orkestralne palete melotrona, ki so zaznamovale predhodnik so se tokrat umaknile sofisticiranim klaviaturam, ki prav tako pridodajo k drugačnemu, komercialnejšemu in dostopnejšemu zvoku albuma. Hkrati pa album odlikuje na daleč prepoznavna Steveova kitarska tehnika ter vsebnost številnih simfoničnih elementov, ki jih ustvarja predvsem vselej domiselni preplet melodičnih harmonij, ki jih ustvarjajo kitara, flavta in klaviature. "Please Don't Touch" je album, ki poslušalca nadvse hitro potegne notri, čeprav so skoraj vse skladbe popolnoma različne med seboj.
Že otvoritvena "Narnia", ki se odpre z zaščitno Steveovo akustično kitaro, kateri se pridruži Walshov melodični in energični vokal, predstavi popolnoma nov pristop v Steveovo glasbo. V skladbi se uspešno združujeta tako izredna uigranost in energičnost kot intenzivna melodika. Če bi bile temu pridodane še violine bi bila to lahko res prava Kansas skladba. Tako pa Stevova akustična kitara "nadomešča" dele, kjer bi bile sicer violine. "Narnia" predstavlja Steveov trši in pompoznejši pristop k prog rocku in je z leti postala ena izmed njegovih priljubljenih klasik. Mimogrede, "Narnia" je navdahnjena po priljubljeni literarni predlogi C.S. Lewisa, po kateri je bil nedavno posnet tudi film. "Carry On Up The Vicarage" je izredno duhovita stvaritev, kjer lahko prek posebnih efektov slišimo zborovsko petje malih in nagajivih "gnomov", ki navito pojejo svojo pesmico medtem ko klaviature delajo odlično orkestralno melodijo. Steve z njo dokazuje, da je bil poleg Petra Gabriela še eden izmed nekdanjih članov Genesis, ki je premogel odštekan smisel za (črni) humor. "Racing In A"" je skladba, ki jo ponovno odlikuje odlični Walshov vokal, Erhartovo raznovrstno bobnanje ter Steveova kitara in ki spominja na Kansas, morda še celo nekoliko bolj kot "Narnia". Skladbo odlikujejo tudi raznovrstni orkestralni aranžmaji in Steveove domiselne solaže na akustični kitari ob katerih intenzivnost kompozicije nikoli ne popusti. Nedvomno sodi med najboljše na albumu. "Kim" je zelo lep inštrumental, ki je plod uspešnega sodelovanja obeh bratov Hackett na flavti in akustični kitari ter je posvečen Steveovi ženi (ki je tudi avtorica večine naslovnic njegovih albumov). "How Can I?" je akustična balada grajena na akustični kitari ter bluesy vokalu Richieja Havensa, ikone Woodstocka. Ta popolnoma drugačen Steveov pristop presenetljivo uspe kljub temu, da skladba zveni precej ameriško. Zelo solidna združitev talentov obeh glasbenih ikon. "Hope Love Will Last" z odličnim soul vokalom Randy Crawford je prav gotovo najmanj tipična skladba na albumu, ki za "progresivna" ušesa prav gotovo predstavlja poseben izziv saj gre v svoji osnovi za soul balado. Vseeno pa ta po Steveovi zaslugi vsebuje dovolj simfoničnih in jazz elementov, da ne zvodeni v navadno pop balado. Sledi krajši inštrumental "Land of Thousand Autumns", ki prek klaviatur in akustične kitare ustvarja keltsko vzdušje. Sčasoma se prelije v naslovni "Please Don't Touch", ki je gotovo vrhunec albuma in bo šla v slast in veselje vsem ljubiteljem tradicionalnega britanskega simfoničnega prog rocka, torej večini Hackettovih ljubiteljev. Prek prepletov odlične ritem podlage bobnov neuničljivega Chesterja Thompsona in basa Toma Fowlerja s klaviaturami in kitarskimi solažami ustvarja tisto skrivnostno in napeto vzdušje, ki je tako značilno za večino najboljših del progresivnega rocka. Od vseh skladb na albumu tako še najbolj spominja na Steveove stvaritve z Genesis. Neposredno sledi "The Voice of Necam" z izjemno sofisticiranimi klaviaturimi, ki ustvarjajo izjemno astralno vzdušje. To se še poglobi ko se ji pridruži Steveova akustična kitara, ki skladbo ponese v popolnoma drugo dimenzijo. Na koncu albuma pa je tudi ena najboljših skladb Steveove kariere "Icarus Descending", kjer na vokalu z izjemno globokim pristopom ponovno blesti Havens. To je skladba izrednega vzdušja in raznovrstnih simfoničnih elementov (zlasti godijo čudovite harmonije med Stevovimi solažami in klaviaturami v inštrumentalnem delu) v slogu nepozabne "Shadow of the Hierophant" s prejšnjega albuma, ki krasijo ta mini ep o tragediji mitološkega letalca.
Ponovna izdaja, ki je izšla leta 2005 vsebuje tudi tri bonus skladbe. To sta dve različni verziji skladbe "Narnia". Prva vsebuje na vokalu Johna Perrya (sicer kitarist skupine The Only Ones), medtem ko je druga z originalnim Walshovim vokalom le, da v nekoliko drugačni inštrumentalni obliki. Poleg njiju je tu tudi koncertna verzija oziroma venček "Land of Thousand Autumns/Please Don't Touch".
"Please Don't Touch" je, v Steveovi najboljši tradiciji, izjemno raznolik album, ki poslušalcu nudi številno paleto domiselnih glasbenih idej, a tokrat (za povprečnega poslušalca) na nekoliko dostopnejši način. Album namreč ves čas nadvse uspešno združuje tradicionalni britanski simfonični prog z elementi glasbenih zvrsti kot sta ritem & blues in pop rock. Steve je tako dokazal, da lahko ustvari dober album tudi izven ustaljenega zvoka, ki ga je soustvaril z Genesis. Na ta način je naredil pomemben korak k afirmaciji svoje samostojne glasbene poti. Čeprav "Please Don't Touch" nekako ne dohaja tistega brezčasnega mojstrstva in veličastne atmosfere, ki je odlikovala neponovljivi "Voyage of the Acolyte" pa je to vseeno zelo dober album, ki je pisan na kožo tako ljubiteljem klasičnega simfoničnega proga skupin kot sta Genesis in Kansas kot ljubiteljem klasičnega rocka, ki imajo radi tudi nekoliko bolj "neposreden" pristop k rock glasbi in tako spada med Steveova boljša dela. Po zaslugi komercialnega uspeha tega albuma je Steve formiral spremljevalno skupino in z njo začel intenzivno koncentrirati, čeprav z njim ni dosegel tako velikega komercialnega uspeha kot bi ga lahko (konec koncev je bil album še vedno preveč kompleksen za mase in Steve je bil v njihovih očeh vse preveč "ekscentrični angleški glasbenik"). Tako kot Steve nikoli ni ponovil mojstrstva svojega debitantnega albuma je tudi "Please Don't Touch" neponovljiv album, ki predstavlja enega najzrelejših albumov tega velikega glasbenika.
na vrh