Ian Anderson, legendarni, po eni nogi stopicajoči flavtistični gromovnik, je po precej nepotrebnem komercialnem projektu imenovanem »The Jethro Tull Christmas Album« (2003) bolj ali manj zaključil zgodbo z Jethro Tull v vlogi aktivnega studijskega banda, medtem ko mu je samostojni album »Rupi's Dance«, kateri je izšel v istem letu, prinesel kar nekaj bonus točk v vlogi samostojnega izvajalca. Ločnica med Jethro Tull in njegovo solo kariero je bila vedno izjemno tenka in večkrat prekoračena, samostojne stvaritve pa je večkrat izvajal tudi v sklopu Jethro Tull koncertnih nastopov in obratno.
Zato ni posebno presenečenje, da se je nekega lepega dne odločil v sklopu solo turneje s pomočjo Frankfurtskega filharmoničnega orkestra pod dirigentsko taktirko Johna O'Hare, bodočega Tull klaviaturista in harmonikarja, izvajati samostojne dosežke in številne priljubljene Jethro Tull klasike. Vsestranskemu O'Hari, ki je bdel nad nemškim orkestrom sta družbo v podobi Ianovega spremljevalnega banda delala basist David Goodier, še en bodoči Tull član ter Ianov sin, bobnar James Duncan, ki zaradi medijskih vzrokov noče uporabljati očetovega priimka. Glavni faktor razlike med Jethro Tull in njegovimi samostojnimi dosežki je bila vselej odsotnost legendarnega kitarista Martina Barreja, katerega je nadomestil mladi bavarski kitarski biser Florian Opahle.
Ian je v sklopu samostojne turneje z O'Haro in orkestrom med leti 2004 in 2006 prekrižaril večino Evrope in ZDA. Končni produkt tovrstnega sodelovanje je bil dvojni koncertni album »Plays the Orchestral Jethro Tull«, kateri vsebuje za orkester reanžirane dolgoletne Tull favorite ter Ianove solo klasike, ki v novih preoblekah izpadejo nadvse privlačno in s pomočjo razkošnih simfoničnih aranžmajev prav v ničemer ne izgubijo na rockerski udarnosti. Opahle je namreč izjemen kitarist in več kot dostojen 'nadomestek' za Barreja, medtem ko so 'stari mački' pod Ianovo taktirko po pričakovanju nenadkriljivi. Ianov vokal je v tej fazi njegove kariere, ko se je legendarni glasbenik bližal svojemu šestdesetemu letu, že kazal kar nekaj sledov opešanosti, a še vedno ne v tej meri, da bi to postalo preveč očitno.
V tem večeru je multi-inštrumentalist Ian igral na svoje tradicionalne inštrumente, se pravi na flavto, bambusovo flavto in akustično kitaro. Posamezne aranžmaje za orkester so v sodelovanju z Ianom prispevali O'Hara, Elizabeth Purnell, dolgoletni, zdaj že dolgo bivši Tull klaviaturist Andrew Giddings, medtem ko je bil »Bouree« reanžiran po predlogi orkestra pod dirigentsko taktirko Davida (danes Dee) Palmerja, še enega nekdanjega Tull klaviaturista.
Prvi disk je zabeljen z reanžiranimi verzijami standardov, ki izhajajo iz Ianovih solo albumov »Rupi's Dance«, »The Secret Language of Birds« (2000) ter »Divinities: Twelve Dances of God« (1995), med katerimi posebno dobro izpadejo uvodni »Eurology«, »In The Grip Of A Stronger Stuff« ter »Boris Dancing«, inštrumentalna parodija na pokojnega ruskega predsednika in poklicnega pijančka Borisa Jelcina. Tull klasike med katerimi se nahaja tudi par lepih presenečenj kot denimo »Up The Pool«, »Wond'ring Aloud« in »Cheap Day Return« v orkestralni režiji pridobijo popolnoma nove zvočne barve in to na pozitiven način. Napovedi posameznih izvedb so po tradiciji začinjene z Ianovim humorističnim pristopom, ki pomagajo ves čas soustvarjati pozitivistično in razigrano atmosfero.
Drugi disk z izjemo »The Jethro Tull Christmas Album« standardov »Pavane« in »God Rest Ye Merry Gentlemen« vsebuje štiri imenitno simfonično reanžirane Tull zimzelene na čelu s spodobnima verzijama »Aqualung« ter »My God«, fenomenalno verzijo »Budapest«, katero Ian odpoje s prav posebnim žarom in obveznim zaključkom v podobi »Locomotive Breath«, ki v simfonični preobleki prav v ničemer ne izgubi na običajni in pričakovani trdo rockerski ostrini.
Ian s pomočjo svojega sina, treh novih prijateljčkov ter frankfurtskega orkestra poskrbi za še en zgovoren dokaz, da so se Jethro Tull klasike vselej odlično zlivala z orkestralnimi aranžmaji, kar ni nobeno presenečenje, saj so njihove korenine poleg blues rocka, folka in jazza izhajale tudi iz klasične glasbe. Ves čas posnetka se lahko sliši, da je Ian več kot užival v tem orkestralnem projektu, ki je v prvi vrsti namenjen dolgoletnim privržencem, saj kljub nesporni kvaliteti in superiorni tehnični izvedbi pod taktirko Ianove zaščitne odrske karizme še zdaleč ne gre za nepogrešljiv izdelek, katerega bi morali nujno s seboj vzeti na samostojni otok. »Plays the Orchestral Jethro Tull«, kateri je bil posnet 8. decembra 2004 v nemškem mestu Mannheim, je izšel tudi v obliki DVD-ja.
na vrh