"Playing the Fool" je dvojni koncertni album, ki je nastal v režiji nepoboljšljivih progresivno rockovskih burkačev Gentle Giant, ene najbolj unikatnih glasbenih skupin vseh časov. Hkrati gre za edini uradni koncertni dokument, ki je izšel v času delovanja te legendarne skupine, zato že samo zaradi tega dejstva med ljubitelji skupine uživa kulten status.
Gentle Giant so celo med svojimi prog rockovskimi rojaki, ko je sredi sedemdesetih kar mrgolelo skupin, katerim so bili nebrzdani zvočni eksperimentalizem, zapletena večglasja in uporaba nenavadnih taktnih načinov med glavnimi ustvarjalnimi zapovedmi, veljali za svojevrstne posebneže. Ena glavnih lastnosti Pirjaznih velikanov poleg nebrzdanega križanja rocka, jazza, folka in klasične glasbe je bil obešnjaški humor, ki je po navadi jemal navdih iz dogodivščin znamenite družine Rabelaisovih literarnih junakov-velikanov, sestavljene iz Gargantue, Pantagruela in Panurgea, branili pa se niso niti posmeha na račun socialnih problematik moderne angleške družbe.
Skupina je navkljub svojemu glasbenemu vizionarstvu, odličnemu humorju in perfektnemu, predvsem pa vsestranskemu obvladanju tudi nekaterih za rock glasbo povsem nekonvencionalnih inštrumentov med tedanjimi kritiki pogostokrat naletela na nerazumevanje, saj so se dolgo upirali vsakršni zvokovni komercializaciji. Prvi korak v to smer, konec sedemdesetih je pomenil tudi postopen zaton in propad skupine.
"Playing the Fool" je nastal v njihovem najboljšem obdobju in bil izdan ravno v času, ko so doživljali artistični vrhunec kariere. Posnetki izvirajo iz različnih nastopov sredi evropske turneje iz leta 1975, kjer so večinoma predstavljali tedaj aktualni album "Free Hand" (1975). Koncertni nastopi Prijaznih velikanov so bili prav tako posebno poglavje zase in številne klasike so v živo po zaslugi duhovitih improvizacij s katerimi so pogostokrat popolnoma preoblikovali strukturo posamezne skladbe izpadle celo boljše od studijskih verzij.
Koncertni posnetek odprejo z "Just the Same", pomenljivo satiro na račun stranpoti glasbene industrije, ki je ravno pravšnja uvodna sladica z izobiljem njihovih karakterističnih, ritmičnih polimerov, nepričakovanih preobratov v simfonične motive in zvrhano mero sočnih jazz fusionističnih improvizacij. Pri tem jim gre na roko še odlično dvoransko vzdušje, katerega je moč zaznati na sleherni izvedbi tega izvrstnega koncertnega albuma. Prvi skladbi s "Free Hand" sledi izvedba prve skladbe z albuma "The Power and the Glory" (1974).
Odlična verzija "Proclamation" s paranoičnimi vokalnimi izlivi Dereka Shulmana je jedka satira na račun diktatorstva in absolutizma, grajena na hudomušnih jazzovskih ritmičnih vzorcih, bluesovskih kitarskih frazah in zaščitnih disonantnih vokalnih harmonijah. Sledijo umetelno kombinirani in odigrani izvlečki iz legendarnega albuma "Octopus" (1973), njihovega najbolj priljubljenega in po mnenju večine tudi najboljšega izdelka, kar hkrati predstavlja tudi vrhunec te koncertne izdaje. Prvo polovico koncertnega posnetka zaključijo z izjemno vživeto odigrano verzijo klasike "Funny Ways", katera izvira iz njihovega nepozabnega, istoimenskega prvenca iz leta 1970.
V nadaljevanju se ne pozabijo vrniti na fenomenalni album "In a Glass House" (1973) s katerega izvedejo nekoliko pospešeni in skrajšani verziji klasik "The Runaway" in "Experience". Še posebno izstopa precej razširjena verzija "The Power and the Glory" standarda "So Sincere", ki izpade še boljše kot originala verzija te neverjetne mineštre inštrumentalne briljantnosti in ekscentričnosti. Verjetno bi temu koncertnemu dokumentu nekaj manjkalo, če bi slučajno pozabili izvesti naslovno skladbo albuma "Free Hand" s katero so izrazili svoje frustracije ob zamenjavi založbe. Odigrana je "v nulo", kar pomeni, da skrivnostni uvodni aranžma na popolnoma nepredvidljivi način nadgradijo s številni dramatični preobrati v katerih je zaznati obilico trdo rockovskih manir, predvsem s pomočjo udarnih kitarskih fraz v režiji Garya Greena. Prefinjena tranzicija med elementi simfonike, jazza in trdega rocka, ki še dandanes ne neha fascinirati.
Gentle Giant pa ne bi bili pravi šaljivci, če si ne bi privoščili še manjšo pobalinskost in odigrali eno minutno, vendar nadvse duhovito verzijo jazz standarda "Sweet Georgia Brown" (originalna avtorja Ben Bernie in Maceo Pinkard). Skladbo večina dandanes najbolj pozna kot predstavitveni antem zabavljaškega košarkaškega moštva Harlem Globetrotters. Na konec albuma so vključili izvedbo oziroma izvedbi, ki predstavljata tudi največji presenečenji celotnega posnetka; izvrsten medley sestavljen iz dveh skladb, ki se nista prav pogostokrat znašli na njihovem koncertnem repertoarju. Najprej odigrajo "Three Friends" (1972) standard "Peel the Paint" na kar umetelno preidejo v udarni "I Lost My Head", ki izvira s tedaj še prihajajočega, novega albuma "Interview" (1976) na katerem so se že pojavile prve 'klice' postopne komercializacije.
"Playing the Fool" je imeniten koncertni dokument, ki nadvse posrečeno zajame in predstavi esenco kultne skupine, ki tudi po vseh pretečenih desetletij ne neha presenečati z radikalno kompozicijsko inovativnostjo in inštrumentalno bravuroznostjo. Prvi del albuma prek izvrstnih in večinoma razširjenih verzij posameznih klasik pokaže nekoliko subtilnejšo stran skupine, medtem ko na drugem delu prevladujejo za spoznanje bolj razposajene in agresivnejše izvedbe nekaterih dolgoletnih favoritov. Obe polovici predstavljata zaključeno podobo legendarne skupine, ki je zapustila izjemen pečat v zgodovini progresivnega rocka pa čeprav tudi sami sebe skoraj nikoli niso jemali resno in si jih bo večina ljubiteljev dobre glasbe zapomnila vsaj toliko kot po glasbeni zauščini tudi po burkaških besedilih in nepozabnih naslovnicah.
na vrh