Incantations je za Mikea Oldfielda pomenila vrhunec ustvarjalnega obdobja v sedemdesetih, a morda ga je tako velik projekt in podvig nekoliko izčrpal in mu pobral voljo do tako težkih in ambicioznih dejanj. Z Incantations je izrabil večino svojih rezerv keltskega rocka in zato se je odločil kreniti v popolnoma drugo smer. Album Platinum ga namreč prikaže kot manj resnobnega in bolj šaljivega. Še vedno je ohranil eno dolgo skladbo, a je prisotnost štirih kratkih pop pesmi novost, ki jo je še posebej v osemdesetih pogosto uporabil.
Album se začne s skoraj dvajsetminutnim Platinum, ki je razdeljen na štiri dele. Vsi štirje deli imajo neke svoje specifične značilnosti. Prva dva sta zelo živahna in rockerska, medtem ko tretji del zamisli jemlje iz obdobja Charlestona. Temo za četrti del si je Oldfield sposodil pri ameriškem skladatelju Philipu Glassu (skladba North Star).
Woodhenge je bolj umirjena stvaritev, ki spominja na Oldfieldovo folk obdobje in z atmosferičnimi motivi na vibrafonu že nakaže njegovo zanimanje za new age, ki je sicer v neki meri že prisotno na prejšnjih albumih.
Sally je verjetno (po On Horseback iz albuma Ommadawn) njegova prva prava pop pesem. Gre za protislovno skladbo, kjer se ljubezensko besedilo pomeša z reggae ritmom.
Punkadiddle je hudomušna parodija na punk, ki je ravno konec osemdesetih pričel pridobivati na veljavi. Oldfield skuša križati punk in folk, kar mu zelo dobro uspe. Skladba je zabavna, razgibana, presenetljivo kompleksna, s svojim hitrim ritmom pa človeku spravi nasmešek na obraz.
Za konec še ostane priredba Gershwinove I Got Rhythm, kjer Oldfield poskrbi za zelo zanimiv aranžma te broadwayske klasike in kjer Wendy Roberts razkaže svoj čustven vokal.
Oldfield na Platinum igra manj inštrumentov kot običajno. Tokrat se je odločil za bolj običajen rock pristop, ki temelji na bolj osnovnih inštrumentih (kitara, bas, bobni, klaviature). Tu so sicer še raznovrstna tolkala in pihala (le na eni pesmi), a ta niso tako vplivna kot prej. Na albumu Oldfieldu pomaga tudi njegova takratna žena Sally Cooper, kateri je tudi namenjena pesem Sally. Sally sicer tolče po tistih znamenitih cevastih zvonovih (tubular bells). Na pomoč so priskočili še nekateri drugi stari znanci, kot na primer Pierre Moerlin (Gong) in David Bedford, ki je tokrat napravil aranžmaje za vokale. Dosti je tudi novih obrazov, na primer oba klaviaturista, bobnarja (tudi Morris Pert, član Brand X) basisti in pevka Wendy Roberts, katere glas je zelo simpatičen, a kljub temu ne tako kot tisti od Maggie Reilly, ki je kasneje za nekaj let postala Oldfieldova ljubljenka na vokalu.
Platinum ima čisto nek svoj specifičen zvok, še posebno kar se tiče sintetizatorja, ki z rezkimi in anorganskimi zvoki nakaže novo, sodobnejše obdobje za gospoda Oldfielda. Za razliko od prejšnjih izdelkov je folk skoraj neopazen, razen pri mistični Woodhenge in parodični Punkadiddle. Prvič uporablja tudi bolj funkovska pihala (na tretjem delu Platinum), za razliko od standardnih godal. Platinum prikaže Oldfielda, ki tokrat bolj razkaže svoje rockerske talente. Večinoma so ljudje do te plošče precej kritični, meni osebno pa je njena igrivost, humor in sproščenost prav sveža in jo z veseljem poslušam. Res da ni tako melanholična, globoka in introspektivna kot prejšnji izdelki, a njeni čari so skriti prav v tej preprostosti in veselju do življenja. Če si želite nekoliko razvedriti dan, vam to ploščo toplo priporočam.
na vrh