Eloy: Planets

Nemški space rockerski prvaki Eloy so imeli na začetku 80-ih več kot dovolj razlogov za zadovoljstvo. Izvrstni "Colours" (1980) je bil album s katerim so zelo uspešno zakorakali v 80-a ne, da bi za ta podvig morali radikalno spremeniti svoj prepoznavni zvok tako kot je bil to že skoraj običaj pri večini njihovih sodobnikov. Z izidom še ambicioznejšega albuma "Planets" pa so Eloy zasenčili veliko večino svojih sodobnikov, ki so po koncu 70-ih preživljali precej kritične čase, kar se tiče eksperimentalizma, kompleksnosti in inovativnosti. Razen tega, da so Eloy uspeli z uporabo modernih klaviatur dodatno oplemeniti svoj prepoznavni zvok, je pevec/kitarist ter nesporni šef skupine Frank Bornemann okoli sebe uspel ohraniti stabilno zasedbo, nespremenjeno od prejšnjega albuma. Na "Planets" se ves čas čuti izjemna kemija, ki je delovala v tej verziji skupine. Frank pa je ne samo preko glasbe, temveč tudi preko poezije še vedno uspešno ohranjal svoje epske, znanstveno-fantastične vizije.

"Planets" je prvi del znanstveno-fantastičnega koncepta razdeljenega v dva dela, ki pripoveduje o več tisočletni medgalaktični vojni med ljudstvom Ikareens, originalnimi prebivalci planeta Salta, in njihovimi demonskimi sovražniki. Konflikt se, kot se spodobi, dogaja v oddaljeni galaksiji, nekje izven znanega prostora in časa. Lahko bi se reklo, da gre torej za še eno klasično zgodbo o dolgotrajnem spopadu dobrega in zla v katerem dobro na koncu seveda doživi zmagoslavje. To se razodene v drugem oziroma končnem delu koncepta, kateri se nahaja na naslednjem, neločljivo povezanemu albumu "Time To Turn" (1982). Oba povezuje konceptualna in zvokovna vez saj so Eloy sprva nameravali "Planets" izdati kot dvojen album, vendar so zaradi pritiska založbe EMI ter njenega krčevitega oprijemanja dejstva, da so bili tedaj dvojni konceptualni albumi že več let precej nepopularni, za tisto obdobje precej ambiciozno idejo na koncu morali opustiti. Kljub temu ali morda celo zaradi tega sta oba albuma imenitna in sodita med njihove najbolj priljubljene izdelke, ki tudi po plejadi pretečenih let ne nehata navduševati s svojo skrivnostno futuristično magijo. Prvi del je v vsaki vrsti umetnosti pa naj gre za knjigo, film ali ploščo ponavadi vedno slajši in enako velja tudi za "Planets", ki vse priljubljene zvokovne elemente skupine in glasbeno tehnologijo tistega časa združuje v skorajda popolni harmoniji.

Zvokovno podobo "Planets" zaznamuje predvsem široka uporaba (za tisti čas) modernih sintesizerjev ter posredno ustvarjanja simfoničnih orkestralnih aranžmajev, ki skrbijo za tisto ezoterično, lahko bi rekel kar vesoljsko vzdušje. Orkestralni aranžmaji v domeni Hannesa Folbertha so dosegli še boljši spekter kot do tedaj. Izmenjavanje energičnega kitarskega rifinga in občasnih dvodelnih kitarskih harmonij med Frankom in dodatnim kitaristom Hannesom Arkono pa dokazuje, da je ta skupina vselej znala tudi pošteno podkuriti pod nogami in napeljati svoj zvok v trše vode, kadar je bilo to potrebno. Ne manjkajo pa tudi gostujoči ženski spremljevalni vokali. Lahko bi celo rekel, da so nekatere sekcije s tega albuma v marsičem vplivale na razvoj t.i. space metala, kakršnega je mnogo let kasneje začel ustvarjati Nizozemec Anthony A. Lucassen s svojo skupino Ayreon ter stranskim projektom Star One. Skupina, ki v 70-ih nikoli ni spadala med glavne inovatorje v progresivnem rocku, niti ni veljala za kdo ve kako vplivno na druge izvajalce, je v 80-ih postala eden ključnih nosilcev pri modernizaciji in sofistikacij žanra brez nezaželjenega vnosa tedanjih komercialnih glasbenih trendov. Vzdušje albuma je ves čas naphano s futurističnim vzdušjem. Do tega časa so bili Eloy že prekaljeni mački za uspešno povezovanje glasbenih in liričnih konceptov pri pripovedovanju znanstveno-fantastičnih zgodb. Britanski bobnar Jim McGillivray jih je z ustvarjanjem besedil v njegovem domačem jeziku na tem področju gotovo premaknil za en kakovosten razred navzgor in Eloy so imeli tedaj gotovo najboljša besedila od vseh nemških rock skupin, zlasti kar se tiče pripovedovanja epskih (futurističnih) zgodb.

Le kakšna znanstveno-fantastična zgodba bi bila to, če ne bi vsebovala tudi krajšega uvoda? "Introduction" odlikuje pisana paleta sintesizerjev, ki izžarevajo eterično atmosfero in poslušalca povabijo na potovanje v oddaljeno galaksijo, kjer poteka večen boj med dobrim in zlim. Hannes Folberth je še bolj razširil svoj nabor sintesizerjev ter s tem število atmosferičnih zvočnih zaves. "On The Verge Of Darkening Lights" vsebuje vse prepoznavne Eloy elemente; atmosferične klaviature napeljane prek energičnega kitarskega rifinga, številnih bobnarskih prehodov ter seveda z naglasom "obogateni" Frankov vokal. Vmesne inštrumentalne sekcije, pogosto ambientalne narave po zaslugi širokih zvočnih kulis klaviatur, se lepo pretakajo ena iz druge. Mojstrski, melanholični prehod, ki nastopi pred drugo sekcijo je izjemno okusno izpeljan. Ko Folberth znotraj vplete mogočno pasažo na moog sintu, prepleteno z razčlenjenim in dinamičnim ritmom ter energičnim kitarskim rifom je vzdušje kompozicije na vrhuncu. Slednja se neposredno prelije v epski "Point Of No Return", kjer Eloy na prekanjen način združijo elemente tistega kar bi danes lahko označili kot progresivni metal v lastno, prepoznavno vizijo space rocka. Inštrumentalni izhodi, kjer se prelivajo doneči sintesizerji in udaren rifing ter bobnarski prehodi so briljantno položeni ter s tem tvorijo izjemno eterično vzdušje. Melodični refren je odličen ter vsebuje neverjetno energijo. Frankova energična vokalna ekspresija pa vsemu skupaj dodaja še dodatno energijo. Njegov nemški naglas je kot vedno kadar je govora o Eloy stvar osebnega okusa. Sam si brez njega ne bi mogel zamisliti njihove glasbe. S to briljantno kompozicijo se Eloy ponovno izkažejo kot resnični mojstri epsko naravnanega space rocka.

Naslednja kompozicija "Mysterious Monolith" je več kot očitno lirično posvetilo znanstveno-fantastični literarni in filmski klasiki Odiseja 2001. Tudi tu gre občudovati številne atmosferične zavese, prefinjene ritmične prehode in izjemno lepe pasaže na kitarah, ki so združene v zaokroženo celoto. Vmesna Folberthova vesoljska solaža na sintesizerjih je briljantna. Številni izvrstni prehodi prek dodatnega napetega stopnjevanja na basu, kitari in sintih (slednji med drugim vsebujejo tudi odličen, izjemno duhovit efekt) delajo družbo poetično naravnanemu vokalu. Najboljši del kompozicije pa nastopi v zaključni, inštrumentalni sekciji, ko si med seboj sledijo izvrstne pasaže na melodičnem Matziolovem basu z raznovrstnimi zvočnimi zavesami v ozadju ter vmesnimi kitarskimi pasažami. Še ena izmed tistih Eloy stvaritev, katero zaznamuje izjemna dinamika med posameznimi inštrumentalisti ter eno izmed najboljših del v njihovi zgodovini. Na epski poslastici "Queen Of The Night" so Eloy dosegli nove atmosferične razsežnosti kar se tiče kombiniranja dramatičnih ženskih vokalov, epskih orkestralnih aranžmajev, udarnih ritmičnih prehodov in energičnih kitarskih pasaž. Rezultat je še ena odlična kompozicija epskih razsežnosti. Po razmeroma nedolžnem in umirjenemu uvodu na klavirju ter Frankovem vokalu, kjer so nadvse dobro položeni tudi okusni orkestralni aranžmaji, sledi izjemno energičen, popolnoma nepričakovan zasuk. Po mogočnem prehodu sledi epska, skoraj prog metalska sekcija, ki vsebuje briljantno kombinacijo orkestralnih aranžmajev, energičen kitarski rifing ter dramatičen ženski vokal. Slednji kompoziciji dodajo prav neko posebno energijo. Vedno sem bil mnenja, da je vnos strastnih ženskih vokalov tej skupini samo koristil in v njihove kompozicije vnašal izvrsten kontrast. V nadaljevanju se še nekajkrat izmenjajo dramatični prehodi, obogateni z udarnim rifingom ter okusnimi orkestralnimi aranžmaji, le da je tokrat v glavni vlogi spet Frankov vokal. Zaključek pa je tako rekoč popolnoma klasicističen kot, da bi šlo za neko kompozicijo klasične glasbe. Po mojem mnenju še ena Eloy klasika.

Magični inštrumental "At The Gates Of Dawn" vsebuje tenkočutne med seboj prelivajoče ambientalne aranžmaje v režiji vselej odličnega Hannesa Folbertha, ki ustvarjajo vznemirljivo ezoterično vzdušje. Eloy so vedno znali na primeren način uporabljati ambientalno moč klaviatur ter doseči tisto popolno vesoljsko atmosfero, kakršno je uspelo doseči le redkim space rockerskim skupinam. "Sphinx" je še ena izvrstna kompozicija, katero odlikuje predvsem energična medsebojna interakcija med kitarskimi pasažmi in donečim zvokom sintesizerjev. Frankov vokal je tu ves čas razcepljen nekje vmes med skrivnostnostjo in dramatičnostjo. Ritmični prehodi v domeni McGillivraya ter basista Klausa-Petra Matziola so ponovno briljantni. Skupina je bila sicer od nekdaj vselej močna na ritmičnem področju. Prelivanja med pisanimi zavesami klaviatur potekajo kot za stavo kar posredno ustvarja neverjetno ezoterično magijo. Pasaže na klaviaturah so tu sploh ene izmed najboljših v njihovi zgodovini. V zaključku se še enkrat ponovi uvodni motiv, kateri doživi klimaks s posebnim efektom. Zaključno zmagoslavje prvega dela ambicioznega koncepta pa predstavlja "Carried By The Cosmic Winds", ki je še eno izmed tistih epskih in monumentalih Eloy del, katere dovolj predanega poslušalca za seboj potegnejo na konec neke neznane galaksije. Ta kompozicija se odpre z efektom eksplozije nakar vse skupaj nekoliko zapletejo razgibane teksture sintesizerjev. Tu se v vlogi dodatnega klaviaturista razločno sliši tudi prispevek kitarista Hannesa Arkone, ki se preizkusi na mini moogu. Frank je vokalno ponovno v svojem poetičnem elementu. Nekateri zvoki klaviatur ponekod spominjajo na zavijanje siren. Nadvse okusno pa so integrirani tudi dodatni ženski spremljevalni vokali, kateri tvorijo ozadje odličnih inštrumentalnih motivov. Na večini izmed njih se na briljanten način prelivajo zvoki simfoničnih aranžmajev klaviatur, melodičnega basa in duhovitih kitarskih okraskov. Odličen zaključek odličnega albuma.

"Planets" bi si lahko povsem upravičeno zaslužil status mojstrovine, sploh glede na večino ostalih prog rockovskih albumov, ki so izšli v tistem času in katerih zvok je imel več skupnega s popom kot pa z običajno visoko eksperimentalno glasbo, kakršno so te skupine ustvarjale v 70-ih. "Planets" brez dvoma spada med peščico tistih biserov, ki so reševali čast žanra, ki je bil z izjemo rojevajočega se neo proga ter še nekaj manj znanih, ponavadi zelo obskurnih skupin, v hudi krizi. "Planets" je sodil med redke svetleče dragulje v mraku v kakršnem se je tisti čas nahajal progresivni rock. Nedvomno gre za enega izmed njihovih najboljših albumov, ki je primerljiv tudi s tistimi albumi, katere so Eloy izdali v svojem najboljšem obdobju. Kdor bo iz zaprašenih arhivov naletel na ta tale space rockerski biser bo med njegovim poslušanjem, z vmesnim soočenjem s skrivnostnim monolitom, zagotovo ponesen na kozmičnih vetrovih do najbolj oddaljene galaksije in planeta Salta, kjer se bo soočil z večnim medgalaktičnim konfliktom med nebeškimi bitji in padlimi demoni.