Ali gre za presežek leta ali ne - to je bila dilema, s katero smo se soočali po desetletju popolne glasbene odsotnosti ter lenobnega globokega spanca, med tem časom korenitih sprememb ter drugačenja kontur tako "realnega" kot "imaginarnega" sveta in vesolja pa je strast po nadaljevanju ustvarjanja končno le vzplamtela. Demolition Group so nedvomno fenomen slovenske glasbene scene, ki je s svojo poetiko nekoliko drugačne ljubezni in hrepenenja nedvomno en glavnih opornih stebrov alternative na tej strani Alp. Skoraj tri desetletja obstoja v različnih inkarnacijah je vpisalo Brežice na zemljevid najpomembnejšega in najobetavnejšega glasbenega dogajanja pri nas - od časov, ko so bili Gast'r'bajrt's, Temni angeli usode ali v končni obliki kreativne oblike pretresanja - pod krovnim imenom Demolition Group. Nikoli niso bili komercialno usmerjeni, vedno pa so na nek svoj uporniški način sledili tektonskim premikom sveta in misli ter ubirali svojo, s punkom navdihnjeno pot upora in umetniškega revolta. Plošča Planet starcev ni nikakršna izjema, saj je osnovna rdeča nit tokratnega zavestnega pomika v stanje zavestno sprejetega studijskega stresa izpovedovanje nestrinjanja s svetom kapitalistične izprijenosti ter izpraznjenih idealov.
Kot se je v nekem intervjuju izrazil Matjaž Pegam, član Demolition Groupov iz ozadja oziroma polnopravna eminenca iz šesterice vladarjev lastnega DG sveta, je "snemati plošče za Demolition Group po svoje stresno. V kreativnem procesu se krešejo mnenja ob uveljavljanju ego tripov. Nismo se lotili novega albuma, ker bi si to zadali za neki veliki cilj. Ne. Komadi so začeli nastajati in rodila se je potreba, da jih zapakiramo v celoto. Nismo band, ki bi upošteval pravilo rock'n'rolla, da je treba izdati ploščo na vsaki dve leti. Nočemo kalupa", temu pa pritrjuje tudi samovoljni odhod v varno zavetje svojevrstne anonimnosti ter tišine za celih deset let. Napočil je čas za rock'n'roll in v tem prvinskem občutju popolnega predajanja nebrzdanim impulzom se je prenovljena ter z novima članoma podkrepljena zasedba lahko skovala ter poslušalcem ponudila splet "nesrečnih" trinajst skladb, s katerimi se vračajo na alternativni prestol nespornih despotov zvoka.
Če je mladost čas upora ter revolta in glasne opozicije in starost obdobje konformizma ter vztrajanja v gnilem postajanju v postanem trenutku večnega statusa quo, bi marsikdo lahko prehitro sklepal, da so Demolition Group podlegli uroku staranja, a temu enostavno ni mogoče pritrditi. Navkljub skoraj šestim križem na plečih so Demolition Group iz svojih nedrij iztisnili glasno in sveže glasno kričavo bitje, ki goreče izreka svoje nestrinjanje s svetom okoli na najboljši in najpristnejši način. Neovangelij je v decibelnem poskakovanju kazalcev najbližji približek iz njihove diskografije, saj je elementarno oporekanje samo oklicnim gospodarjem, bogovom, korporacijam ter idejnim zasužnjevalcem tokrat zastavljeno tako, da ga bo vražje težko ignorirati in preslišati. Osnovna strategija se razgrne z otvoritveno skladbo Gospodar, v kateri se izkaže hrupna želja po osvobajanju. Kot o tem poreče pevec Goran Šalamon, je "svobodno nebo antipod svetu pravil, zakonov, kloniranja, ki je šel v nepojmljive razsežnosti. Odnosi se rešujejo le še na podlagi zakonskega sankcioniranja. V tem zmedenem gozdu pravil se zapira odprto, svobodno nebo nad nami." Kar vas bo med mastnim basiranjem Tomija Gregla, ki ga izjemno in surovo dopolnjuje mišični tonus nadarjenega bobnarja Ivice Gregla ter korpus stare, vsem dobro znane zveri iz preteklosti, prepričalo, je dejstvo, da so Demolition Group pomlajeni in še bolj ostro zveneči kot poprej. Nekdanjega basističnega maga ter dolgoletnega soborca Nikolo Sekulovića skoraj ne pogrešate, res pa je, da kolektivna zavest zveni tokrat družno nekoliko drugače in prekleto začinjeno. Nimam rad boga nadaljuje niz izjemnosti, kjer pa navidezni ateizem blasfemičnega oporekanja normativom religioznosti bolj kot standardna božanstva postavlja zaslepljeno paleto sveta. Religija je opij za množice, je svoj čas napisal Marx, Demolition Group pa v niz za odstrel postavijo vse generatorje nestrpnosti - korporacije, zakone, politične stremuhe in guruje. Dan dolgih sanj stopnjuje tesnobnost, ki pa prav prekleto paše in ki smo jo v tej obliki pogrešali. Sočen kitarski zvok Bojana Fifnje in kričeči saksofonski napevi Jožeta Pegama ter brundajoči glas, kar sliši se tako, prepotenega pevca Gorana Šalamona se v punkovsko funkodelični igri forme ter vsebine dopolnjuje tako, da vas sili k plesu, katerega plesni vrhunec je pesem Stokrat.
Ni nekega namernega radikalizma ter pretiravanja. Kot bi Demolition Group zavestno določili maksimum svojega eksperimentiranja ter se odločili tokrat poseči po manj stresnem, a vsekakor izzivalnem organskem zlivanju petih elementov ter krvnega nektarja v skupni kelih - a v razmerju preverjenih in nerevolucionarnih odmerkov. Novotarije so stvar mladih zanesenjakov, deklarirani postanek v sferah sočnega starodobnega retro razpoloženja pa je daleč od tega, da bi vas dolgočasil in utrujal ali pa vam po nepotrebnem kradel čas. Skoraj tako kot iz filma Odpisani zazveni uvod izjemnega komada Romantika, da se na skladbi Še in več zazibljete v meglico popolnega jazz-punka, ki ima za cilj s pospeševanjem prebijanje mentalnih zidov. "Pri belem dnevu kradem ti prihodnost / Bašem se grabim lažem v oči / Mirim te gladim in nekoč tolažim / Tako kot jaz lahko boš tudi ti ..." poje refren, ki bi lahko spremljal retorike pokojninske reforme. Nič manj ne ponudi izjemna ritmično nabrušena igra komada Kriv sem za vse, ki ga Demolition Group na sebi lasten način prepojijo s cinizmom ter humorno trpkostjo. In tako se nadaljuje - let iz ene skrajnosti in vzhičenja v drugi trenutek le začasne pomiritve. Nepisani in nedoločljivi vrh plošče vžiga uvod skladbe Planet starcev - izjemna vinjeta vseh prej le bežno opisanih stanj, ki se prek stopnjevanja bolečine ter povišanega srčnega utripa razblini kot meglice na čereh trdnega in odločnega rez na besedah naslovne skladbe. Čutenje in slutnja minevanja napoveduje vnovično slovo, kateremu da piko na i zasanjan baladni poljub skladba Ljubiva za svet. Odrešitev tega gnilega sveta je lahko le prokreacija in generacija - preporod, ki ga lahko dosežemo le s pristno in potno telesnostjo ter trudom.
Poezija seksa, fuka in zibanja bokov poveličuje strast in nektar neuničljive mladosti in plošča o staranju ter krhkosti bivanja drami ter kliče večno pomlad, zaradi katere je vredno bivati, utripati in hrepeneti po še. Planet starcev morebiti na prvi pogled ne prinaša obilico novotarij, kot celota pa deluje suvereno, sveže ter zadovolji tudi najzahtevnejše ljubitelje kvalitetne godbe. Demolition Group so presegli vsa pričakovanja! Popravek - potrdili so le svoj status glasbene elite, ki jim na naših tleh lahko dostojno parirajo le redki. V stilu ter z ustvarjalno močjo, za katero lahko le upamo, da ne bo usahnila nikoli!
na vrh