Dolgoživi ljubljanski kvintet Big Foot Mama se po šestih letih, ki so ekstremno hitro švignila mimo od kar je izšel album »Izhod«, vračajo na sceno z novim in svojim skupno osmim studijskim albumom »Plameni v raju«.
Šest let je lepa doba in fantje so v tem času za trinajst novih skladb dobiii kopico konkretnih glasbenih idej, ki so jih v skladu s svojim, do tega dne že dodobra prepoznanim glasbenim dosjejem, spravili skupaj in tako postregli še en tipski BFM studijski album. Zrelejši in bogatejši za nove izkušnje in spoznanja, ohranjajo torej Big Foot Mama svoj prepoznani glasbeni lik ter karakter. V sozvočju s tem, pa nenehno (in to velja tudi za novi album) »opozarjajo« poslušalca, da kot glasbeniki zrelostno zorijo in se izpopolnjujejo, kar se z lahkoto zazna v spretnem postavljanju jedrih in hitro vžigajočih rockovskih zadušnic, ki ne poznajo nobenega kompliciranja, pri čemer skupina spretno izkorišča svoj, skoraj ponotranjeni občutek prevzemanja kratkih, jedrnatih in preprostih potez aranžiranja. Rock'n'roll je preprosta stvar, pri čemer je do te preproščine včasih teže priti, kot se zdi. No Big Foot Mama teh težav nimajo. Njihove nove skladbe prehajajo hitro k bistvu, posedujejo tisto trivialno melodično predvidljivost, nalezljivost in energetski naboj ter "groove", ki »prime takoj«.
Da bi se Big Foot Mama drznili kdaj izzvati sami sebe in tako razgibati svoj glasbeni dosje s potencialnim (poljubnim) glasbenim eksperimentiranjem, ostaja seveda vselej opcija, vendar se skupina za ttakšno potezo zelo verjetno ne bo nikdar odločila. Torej. Od BFM ne gre pričakovati albuma s katerim bi revolucionarno skrenili s svoje zakoličene glasbene vizije, kar bi bilo sicer zelo zabavno in zanimivo, saj ena največjih in najbolj prepoznavnih rockovskih skupin na Slovenskem, ob kopici izdanih in ponarodelih hit zimzelenov, dokazovanja že dolgo tega ne potrebuje več. Glasbenega avanturizma torej ne bo, bodo pa Big Foot Mama lahko vselej izvedli kakšno koncertno turnejo v družbi z njim podobnimi in kompatibilnimi skupinami balkanskega polotoka, kot so to denimo zagrebški Psihomodo Pop, ali (če romantiziramo dalje) odprli koncert pred denimo The Rolling Stones, The Kinks ali The Who, ki pa se pri nas seveda ne bodo zgodili.
»Plameni v raju« poseduje izvrstno produkcijo, ki je seveda »Pakovska«. Mož s "hokejskim priimkom", Žarko Pak torej, ostaja preverjeno zanesljiva izbira za skupino in bend tako plodovitega sodelovanja nikakor ne zavrača. Zvok je živ, dinamičen, izredno smelo kontrastiran. Steržajev bas koplje in z izredno dinamično toplino kontrastira kitarski drive obeh kitar, ki spretno okrašujeta posamezne dele skladb z minimalističnimi, a silno spretno umeščenimi prehodnimi okraski, medtem ko preproste a pečatne solaže v mid-eight pasažah, ohranjajo klasično rock'n' roll pozo skupine. Album se preliva od hitrih in adrenalinskih rockovskih jurišnic, kot so otvoritev s skladbo Plameni ali na polovici Vrag v njej, pa v drugem delu Nekaj je v njej, do tistih srednje hitrega tempa, s čimer je preko albuma zagotovljeno valovanje razpoloženjskih stanj. Zaključek albuma je posebno zanimiv. Zlasti potem, ko se album »pripelje« do skladbe Sijaj, ki je navdahnjena nad zapuščino Motorhead (zanimivo, da so Motorhead avtorji skladbe z enakim naslovom, ki se nahaja na njihovem znamenitem albumu "Another Perfect Day"). BFM niso pozabili niti na akustični trenutek albuma, ki ga dostavlja Pot do sonca. Na albumu izstopa tudi sklepna Zlati stolpi Indeina, kjer bi zastrigel z ušesi tudi George Harrison (zlasti v času od leta 1966 dalje). Vendar zadržujejo BFM tudi v takšnih trenutkih albuma jasno prepoznavni, sebi lastni rock'n'roll karakter, kateremu Skočirjeva nezamenljiva vokalna poza dodaja, tisti obvezni pobalinski punk štos.
Kompozicije zadržujejo pretkano muzikalično nalezljivost in glede na to, da hkrati s tem prenašajo vizijo glasbenega artizma skupine v nove čase, ni težko skleniti, da bodo nove skladbe izvrstno dopolnjevale železni repertoar njenih koncertnih nastopov. »Plameni v raju« je torej še en zelo lep in kakovosten izdelek skupine, s katerim je skupina še enkrat več spretno uporabila svojo preverjeno glasbeno recepturo. Z njim ugodno (in lagodno) bivakira v artističnem "status quo" položaju, kar ji zagotavlja ohranjanje čvrste umeščenosti v pročelju slovenske »mainstream« glasbe.
na vrh