Zadnje desetletje je bilo za Iced Earth zares turbulentno. Nenehni odhodi in ponovni prihodi prvega glasu Matta Barlowa v skupino so dobivali že skoraj »spinal tapovske« razsežnosti, člani so se menjavali kot po tekočem traku, zasedba pod vodstvom železne roke šefa Jona Schafferja pa je tudi z avtorskim materialom dolgo lovila kvalitete zadnje zares celovite studijske plošče Horror Show (2001). Med studijsko prepričljive bende se je ameriškim veteranom končno le uspelo vrniti s prihodom novega vokalista Stuja Blocka ter studijsko ploščo Dystopia, ki je Iced Earth znova vdihnila moč, vznemirljivost in energijo, ki jih je postavila na metal zemljevid. Če Američani od leta 2011 torej doživljajo verjetno največji preporod svoje kariere pa je bilo jasno, da bo šele naslednik Dystopie tisti pravi test. Pa so Iced Earth ta stresni test prestali boljše kot naše banke?
Vsekakor, nekaj minusa in slabih terjatev pa Plagues of Babylon kljub temu ima. Schaffer se je na novi plošči znova vrnil k svoji »Something Wicked« sagi, ki jo je prvič uglasbil na legendarni plošči Something Wicked This Way Comes (1998), zaključil pa na konceptualnem dvojčku Something Wicked Part 1 in 2. Prav ta je vsekakor najnižji glasbeni trenutek v zgodovini skupine in z optimizmom se je spet dalo zreti v prihodnost benda, saj naj bi Schaffer na dolgočasnem The Crucible of Man svojo sago končno le zaključil. A Jon pač ne bi bil Jon, če ne bi svojega otročka, antikrista Set Abominae kot ponosni očka razkazoval na vsakem koraku. Tematsko se je svoje zgodbe tako na hitro dotaknil že na Dystopii, Plagues of Babylon pa je kar pol konceptualno delo, saj Something Wicked saga tokrat zaseda pol ploščka, tematsko pa je postavljena v nekakšno zombijevsko post apokalipso.
A k sreči tokrat vrnitev vladavine Seta ni brca v temo, saj prvo, močnejšo polovico albuma, tudi zaradi zgodbe same, odlikuje temačen, apokaliptičen ambient. V tega Iced Earth uspešno in učinkovito ovijejo z divjim tempom, epsko dolgimi komadi s številnimi preobrati in nepričakovanimi zasuki, Schafferjevo rif mašino ter novo, vrhunsko vokalno predstavo Stuja Blocka. To pot je njegov vokalni pristop nekoliko drugačen kot na predhodniku, saj se Stu mestoma izjemno približa Mattu Barlowu (skoraj brez dvoma na prigovarjanje Jona Schafferja). Nečloveško visokih krikov je tako zgolj za vzorec (v zaključku thrasherskega rušilca Democide, ki spomni celo na čase Burnt Offerings), Stu pa ostaja v razmeroma nizkih, baritonskih legah, ki so bile značilne za Barlowa. Če je moje ugibanje o Schafferjevem vplivanju na Blockovo vokalno vlogo, je velika škoda, da šef znova sili v pretekle vzorce in ne pusti, da se novi vokalist ne razvije v svojo smer. No, kljub temu pa Stu znova ukrade vso pozornost, karizmatični vokalist komadom vdihne največ energije, tematiko skladb pa z odlično interpretacijo zlahka nariše pred oči.
Brez dobre inštrumentalne podlage pa tudi izjemno vokalno delo ni dovolj in tudi tu je Iced Earth uspelo to, da je Plagues of Babylon dostojen naslednik zapuščine zasedbe. Jon Schaffer še vedno zna napisati rif pa čeprav se na trenutke zdi, da zna spisati zgolj variacije istih kitarskih potez. Vseeno pa pretirane ponavljanja plošči ni moč očitati, kitarski napad je še vedno mogočen, Jonovo trzanje njegove znamenite ritmično masivne desnice pa nezamenljivo (izjemna igra interludija v Peacemaker, ki nekoliko spomni na fantastični Equilibrium z Dystopie). Poleg tega pa kitarski dvojici uspe epske akorde nadgraditi z čudoviti melodijami, izjemnimi harmonijami in akustičnimi okraski. Poleg Blocka pa je na plošči vsaj še ena svetla zvezd, ki je to nekako že nakazal na Dystopii. Troy Steele pa tokrat zares potrjuje, da je najboljši solo kitarist zasedbe po Randallu Shawerju. Steele zna najti pravi občutek in primerno mesto za vsako solažo na plošči, vsaka hitroprstna poteza pa ima dovolj identitete, da o kakšni generičnosti ni moč govoriti. Ritem sekcija je tokrat znova v ozadju omenjene trojice, se pa novi basist Luke Appleton (Fury UK) nekajkrat celo prebije v ospredje, medtem ko »session« bobnar Raphael Saini ne ponudi nič kaj pretirano pretresljivega, se pa solidno odreže predvsem v za Iced Earth tako značilnih torpedirajočih delih in v rafalnih navezah rifa in bobnov.
Setovim zombijem pa se je v grlu žal zataknila tudi kakšna kost, saj Plagues of Babylon še zdaleč ni brez napak. Občasno zmoti predvsem pretirana dolžina komadov, saj bi večini zlahka odrezali nekaj minut pa ne bi s tem čisto nič izgubili, prej obratno. Če se na primer The Culling ali The End lahko pohvalita s fenomenalnima, epsko zvenečima refrena, na trenutke zapadeta v pretirano »Crucible« dolgočasje in enoličnost. Glavna slabost albuma pa je prav slabša druga polovica, ki za prvo šesterico zgolj upehano sopiha, namesto da bi za konec plošča zarohnela kot vulkan. Prav smešno je že obvezno in posiljeno tlačenje balade na prav vsako ploščo. If I Could See You je sicer predvsem po zaslugi izjemnih Blockovih harmonij čisto lepa skladba, ampak ali je tega res treba? Poleg tega pa Peacemaker (z zares slaboumnim ameriško konservativnim besedilom, ki opeva drugi amandma k ameriški ustavi in lahko zraste le na Jonovem republikanskem zelniku), Parasite ter kar dve priredbi – Highwayman, priredba ameriška klasike, ki so jo v originalu izvajali Johnny Cash, Willie Nelson, Kris Kristofferson in Wylon Jennings je sicer zanimiva, a hitro pozabljiva, Spirit of Times pa povsem nepotrebna, saj je Jon priredil samega sebe (komad v originalu izhaja iz njegovega projekta Sons of Liberty). K sreči pa drugo polovico albuma v celoti reši verjetno najboljši komad celotnih Nadlog Babilona – po Dantejevem Peklu in pravzaprav celotnem Horror Show novi poklon klasični literaturi in v prvi vrsti kozmični grozi H.P. Lovecrafta. Cthulhu je brez dvoma eno največjih imen hororja in temu primerno so se zelenemu tentaklastemu bogu Iced Earth tudi poklonili. Po mirnem, otožnem, akustičnem začetku skladba eksplodira s Stujevim krikom, valovi kot Cthulhujeve lovke, trga kot njegovi kremplji in vrhunec doseže v refrenu, ki se povsem približa najboljšim delom zasedbe.
Iced Earth je znova uspelo, pa čeprav Plagues of Babylon na prvi pogled nikakor ni tako močan izdelek kot Dystopia. Žal ima nekaj pomanjkljivosti, ki so pestile zasedbe od izdaje Horror Show pa vse do Dystopie, a ima obenem prednosti avtorske žilice iz najboljših let Iced Earth ter brcajočo energijo, ki jo je v skupino s svojim prihodom vnesel Block. Trenutke pretirane razvlečenosti, ki bi lahko bili velika past albuma rešuje na drugi strani nekaj fenomenalnih trenutkov, ki poskrbijo za to, da je Plagues of Babylon dostojen naslednik Dystopie in dokaz, da Iced Earth še niso rekli zadnje. »In na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.«
Iced Earth bodo Plagues of Babylon v Ljubljani predstavili že ta petek, 24.1.2014, v Kinu Šiška, za največje entuziaste pa še dan kasneje v Zagrebu in v nedeljo, 26.1.2014, v Sarajevu.
na vrh