Melopunkerski HC je bila glasba, na katero smo zaprisegali anarhično neupogljivost sistemu, represorjem, staršem in vsem konvencionalnim primerkom družbe v časih, ko sem bil dvajset let mlajši. Pisala so se devetdeseta, v času, ki so ga zaznamovali najprej Green Day, pa Offspring in šele nato NOFX, Pennywise, Lagwagon, SNFU ter podobni nosilci ostrejše note punk rock revivala, pa so po svojem kosu pogače posegli tudi številni slovenski glasbeni zanesenjaki ter ljubitelji revolta. V domala vsakem zaselku so se rojevale garažne zasedbe raznoraznih čudnih in bolj ali manj neznanih imen, med vso konjenico kratkometražnih zanesenjakov pa jih je le malo ohranilo sapo, da so lahko zmogli dočakati še kaj več kot dva koncerta. Leta 1998 se tektonika revolta dotakne tudi ribniških mladcev in mladenke, ki si nadane ime po literarnem junaku pisateljice Florence Kate Upton, z rasizmom, diskriminacijo in predsodki zelo povezanim Golliwogu, pa ne zato, ker bi diskriminacije podpirali ali se strinjali s preživeto delitvijo sveta na bele, črne, rumene ali rdeče – ravno nasprotno: zato, da so lahko suvereno in brez dlake na jeziku obračunali z vsemi sejalci sovražnosti in ločnic med vsemi, ki smo pod kožo krvavi. Temu dodajte vegansko noto, antikorporativnost, družbeno kritično držo ter velike odmerke melodičnega spevnega nekomercialnega HC-ja in pridete lučaj bližje zasedbi, ki ne pušča nič naključjem – skupini Golliwog.
Do it yourself imperativ ali D.I.Y. mantranje je zasedbo prežel do zadnjega vlakna, revoltirani z nepravičnostjo, ki prežema naš majhni, a tako razmejeni, omejeni in sprti planet, pa so z atipičnim neposrednim pristopom, udarnimi kitarami ter feminizirano olepšano zasedbo (glavni vokal in kitara sta servirana brez zadržkov ali nepotrebnega kozmetičnega lepotičenja resnic prav prek persone izjemne, dinamične in vitalne Saše Hrovatin, kompaktno jedro zasedbe pa se je dopolnilo z vizionarstvom in vsebinsko podstatjo odločnega basista Mateja Ovna, natančnostjo kitarista Vida Trdana ter, po odhodu udarnega bobnarja Jureta Puclja (ki je album posnel) sedaj s preciznostjo Roka Henigmana) nekaj boljšega, kar lahko punkoidna stran Slovenije sploh ponudi. V to sem toliko bolj prepričan po tem, ko sem njihovo izjemno kemijo pod odrom že večkrat preveril, po albumu More Than Meets D.I.Y. pa dokončno potrditev prejel v obliki drugega celometražnega presežka – plošče Plague Allegiance. Na slednji se Golliwog vračajo k izročilu intelektualno motivirane revolucije, proti novemu svetovnemu redu oligarhov, ki stremijo k globalni fašizaciji sveta, pokornost sistemu pa so pripravljeni doseči z vsemi sredstvi – tako z zasužnjenjem navidezno svobodnih posameznikov, ki gradimo družbo, z zastrupljanjem in umetno selekcijo tistih, ki se bodo smeli ploditi in kateri ne, obenem pa vam prek propagande, medijev, interneta ter skrbno načrtovanih principov kontrole misli vcepljajo vzorce, po katerih verjamete, da kaj boljšega ni moč doseči ali da tega celo niste po biološkem principu upravičeni. Orwellovski »krasni novi svet« kujejo arhitekti parih najvplivnejših družin sveta, po načelu prostozidarstva pa se v svetu ustoličuje nova elita novodobnih vladarjev sveta, ki si ga ni upal sanjati niti Hitler s svojimi mokrimi sanjami o enem Reichu, enemu ljudstvu in enem vodji. Golliwog si za nasprotnika in tarčo izberejo prav slednje, Plague Allegiance pa vas najprej presune z več kot 30 strani obsežno knjižico, v kateri si pod lupo vzamejo domala vse aspekte novodobne uzurpacije Illuminatijev, prinašalcev satanske temne luči sveta po njihovi uniformirani viziji, poleg koncentracijskih eksterminacijskih taborišč pa se tu v svet seje obup, lakoto, sovražnost, strah in korporativni »bullshit« tako na finančnem, vojaškem kot tudi duhovnem polju. Nihče ni varen in nihče imun ali izvzet iz tega skrbno zastavljenega plesa uničenja, nihilizma ter pogoltnosti. Umetne potrebe, prazne vizije, brezciljnost in odvisnost od »odrešenikov« tega zablodelega sveta so poligon, prek katerega se odločijo svoj gnev zlivati Golliwog, tokrat pa je sicer že mnogokrat obdelovana tematika spredena z nitmi domačega »know howa« in estetskega perfekcionizma. Neuklonjeni tudi v oponiranju trendom ohranjajo svojo hrbtenico pokonci v doslednem boju za pravice ljudi, kot tudi živali, ponujajo pa svoje, bolj zdrave alternative koruptivno gnilem svetu politike in financ, z jasnim pozivom pa pozivajo k oblikovanju in preoblikovanju pogledov na svet, zaradi česar bo boljši, bolj svetli jutri sploh lahko mogoč. S tem, ko izpostavijo nepoboljšljivi idiotizmem naše baje napredne rase »mislečih« bitij, ki pa se ne zmoremo očitno povsem odpovedat nasilju, seksizmom, nacionalizmom, rasizmom, sektaštvu, homofobiji, mentalnim ukalupljanjem in zaradi nezadovoljstva toliko pogostejšemu zatiranju šibkejših, je vsebina albuma Plague Allegiance prekleto polna! Plošča je torej v vsebinskem, kot tudi estetskem smislu vsaj dva koraka oziroma dve stopnji nad konkurenčnimi plodovi punkoidnih ponudnikov tako na tej kot drugi strani Antlantika. Kaj pa glasbeno?
Glasbeno so Golliwog zaprisegli zvestobo anarhično navdihnjeni, a vseeno melodični veji HC-ja, kjer všečnost ni glavni cilj. Golliwog so surovi in neposredni, nehlinjeni, težki kitarski zvoki pa se tu krasno lepijo na galop basa in bobnov, katere krona vokalni dupleks Sašinega in Matejevega glasu. Izjeman otvoritev z udarno kratko brco v jajca, po kateri se boste nedvomno zbudili, s skladbo Mask Of Sanity pa Golliwog terjajo, da si diktatorji, uzurpatorji in posiljevalci sveta snamejo maske ter pokažejo svoj pravi obraz. Naspidirani pospešeni HC bazira na močnih kitarah, ki zvenijo kot ena sama, poleg ultra hitrih bobnov pa se pne Sašin vokal, Matejevega basa pa domala ni slišati, že s skladbo King Of Hearts pa Golliwog ponudijo malce več urejenega kaosa, melodike, domala poznodobne Bad Religion estetske akordizacije na poživilih (ali perfektno oddrgnjenih hitrih izlivov briljance pri zgodnjih, tedaj še mlečnozobih in nerazvajenih NOFX na Circle Jerks mentalnih valovih). V čem je torej kalipunk leta 2010 nadgradil predhodnike? Kljub domala pregodovorno ostrejši in bolj kristalno čisti produkciji današnjega dne nimajo vsi tako ostrega in neusmiljenega izraza, ko pride do glasbenega podajanja svojega bistva in esence. Golliwog so brutalno neposredni, obenem pa zmorejo ob multiplih brizgih genialnosti v manj kot dveh minutah iz sebe izliti veliko več potentne melodike, dobrih, kvalitetnih rifov in nehlinjene lirične zaskrbljenosti nad stanjem sveta kot številni tisti, ki dajejo prednost lepo brušenim strukturam všečnih napevov na prvo žogo. Golliwog so nebrušeni, pod surovo strukturo pa se skriva tistih nekaj gramov izjemnosti, zaradi katere se plošče Plague Allegiance ne morete preobjesti ali naveličati v kratkem času, če sploh kdaj. Hitov ali bolje skladb, ki vas bodo pritegnile, je mnogo, začevši z izjemno melodično poslastico King Of Hearts, ki premore celo malo maidenovskega poigravanja s solažami. Humorja v tej osveščevalski kanonadi, kot tudi naivne preproščine v tem boršču rifov ne manjka. Po Hermit Crabu je dvig serotonina zazihran s preprostim Serotonin Fixom, ki v 48 sekundah obvisi v zraku kot medmet, prav epsko dolgi Deception Of A Frozen Heart pa stvar na quenovski melodiki pripelje do kalipunkerske metalizirane Valhalle in Golliwog pokažejo, da zmorejo poleg urnosti v svoje skladbah izkazati tudi smisel za kompleksnost, suspenz, nadgrajevanje, le da tovrstna metrika ni najpogostejši plato, na katerega se namenoma vračajo. Anti-Heroes se zato vnovič vrne v dominij pospešenega HC galopa, obračun z vsemi samooklicanimi rešitelji, ki zavajajo svet in prodajajo v bistvu smrt in uničenje, suženjstvo, pa je glasni »ne« uzurpatorjem.
Lucid Fairytale Nightmares je nedvomno eden bolje odmerjenih kalipunkerskih projektilov testosteronske adrenalinske zabave, multipli premeti akordov, poigravanje s tercami pri obeh kitarah in vokalih pa je začinjeno tudi s pravo igro krasnih kitar na bridgeu in celo deklariranim izhodnim soliranjem, Sašin vokal pa visokotonsko bogati verjetno najvznemirljivejši trenutek plošče. Ne! Najboljši komad, vsaj zame, je izjemna skladba Solitary Confinement, na kateri svoj pečat pusti dobro uglašeni Matejev bas ter krasne večplastne kitarske krancljarije. Seksi komad poziva k povrnitvi avtarkičnega trenutka samonadzora, ki smo ga pustiuli izpolzeti iz lastnih rok, kontrolo nad našo srečo in zadovoljstvom pa imajo drugi, ne ravno najbolj milostni gospodarji sveta. Skladba pred finalom skladbe prav prijetno preseneti z medmetom Weezer melanholije, nato pa sledi hitroprsti preobrat v udarno skladbico Blue On Blues, ki ohranja metriko zgodnjih NOFX, po integraciji notranjih cerebralnih vodov s skladbo Integrated Cerebral Circuit, pa Golliwog nadalje stavijo na potencialno najmočnejšega HC aduta albuma, skladbo Corporate Puppet, sam pa sem potešen predvsem z malce bolj metaliziranim pridihom skladbe Factory Of Neo-Con Stomping Boots. Temačna vizija armade hipnotiziranih podružbljenih osebkov, ki so nevede podlegli uroku oligarhov in bi za politike, pa če so levi ali desni, bili pripravljeni tako umirati kot moriti, je pravi briljant plošče, kompozicijski presežek pa dograjujejo tako tudi vrhunsko izpiljena večglasja. Sarcasticyinic z ostro izvedbo vseh stereotipov kalipunkerske udarnosti v mini paketu se nato prelevi v eden redkih trenutkov naivnosti, ki pa je na ploščo vmeščena z namenom zabave – s skladbo Bite Me me Golliwog sicer ne bi pritegnili do konca, v kontekstu pa se veganski aktivizem da namesto s pridigarstvom v ušesa vlivati z bolj lahkotnimi podtoni. Po tem se Golliwog vrnejo na bolj udarne tire uničenja z ostro HC-jado skladbe Make My Day, veliki finale pa je pripadel najdaljši, celo več kot štiri minute dolgi skladbi Chess Pawn, po filmskem priigarskem intru pa Golliwog drugi polni albumski krog sklenejo s krasno popoidno genialno skladbo, ki, v kompozicijskem smislu, dokazuje, da smo tudi Slovenci zmožni svetu postreči nekaj takega, kar je bilo zlahka in povsem upravičeno označeno kot najboljša punk plošča leta 2010!
Album Plague Allegiance ne premore šibke točke, na kateri bi lahko pogrevali svoj gnev in zagrenjenost nad nedomiselostjo slovenskih branilcev garaže. Morda so posamezni trenutki malce obviseli v zraku, v kontekstu celote pa vsak akord, vsaka skladba, vsaka besedna mantra in svarilo delujejo v skladu s samim bistvom ter srčnim utripom ribniško-kočevskega kolektiva. Niso pridigarski zaradi kritike same. Levičarska prepričanja socialne osvoboditve morebiti kontrirajo marsikateremu klerikalno mislečemu ozkogledemu osebku, a so Golliwog tu v razmišljanjih in argumentaciji več kot dve dolžini pred vsemi tistimi dobro znanimi jebivetri, ki prodajajo punk kot paravan za izpostavljanje dejstva, da jim ni mar za nič, anarhija pa je le krasen napis za na majico, ki ne pomeni nič, nosilca pa ne zavezuje k ničemer. Nihilizem so Golliwog raje zamenjali s proaktivnostjo in iskanjem rešitev za boljši jutri. Hedonizem in brezvestno brezciljno tavanje nimajo s časom indigo generacije nič skupnega, Golliwog pa družbeno kritično noto pakirajo v dober sonični paket, z več kot 30 strani dolgo spremljevalno mini knjižico o perečem problemu iluminati zarote ter o vsesvetni dominaciji novega svetnega reda pa se bodo morda našli še nekateri, ki bodo namesto apatije ukrepali bolj odločno in zdravo revolucionarno. Čeprav verjamem, da mladež danes ne bere ravno najraje, sem prepričan, da je malce instant poduka tokrat povsem na mestu, revolucionarni premik k intelektualni nadgradnji in predramljenju pa ponujen v ravno pravšnjem času. Plague Allegiance je tako super osnova za predrugačenje vaših konvencionalnih pogledov na svet, si pa obenem drznem trditi, da je to obenem prav tako eden bolj potentnih punkerskih izdelkov, ki si zaslužijo vpis v panteon pomembnejših albumov ne samo na tej strani Alp temveč tudi izven. Bravo Golliwog! Nadaljujete z dobrim delom tudi v bodoče!
na vrh