Konec osemdesetih so bili Dalton skupaj s Treat in Europe skupina, ki so jo na Švedskem vsi poznali. Želo so veliko koncertno priljubljenost, dobro medijsko izpostavljenost, pojavljali so se na televizijskih oddajah in ponudili serijo radijskih hitov. Tudi Dalton je tako, kot številne podobne skupine iz osemdesetih v tistem času odpihnil s scene pojav grunge glasbe (v začetku devetdesetih let). 25. let po prvencu »The Race Is On««, so se originalni člani zasedbe Dalton zbrali znova, ponovno združitev skupine pa je za posebno oddajo posnela celo švedska televizija. Temu je sledila intenzivna vadba in priprava za koncert na katerem so Dalton nastopili pred nemškimi veterani hard rocka The Scorpions. Navdahnjeni in polni kipeče ustvarjalne svežine, so se Dalton lotili loščenja nekaterih starih demo posnetkov, temu pa dodajali nove ideje. Tako je nastal novi album z enajstimi skladbami, pod budnim producentskim pokroviteljstvom Erika Mårtenssona (Eclipse, W.E.T.).
Vodja skupine bobnar Mats Dahlberg, bivši član zasedbe Treat, ki je tudi krivec za ime skupine Dalton - le to izhaja namreč iz njegovega vzdevka, je torej s svojo četo dostavil nadaljevanko studijskega prvenca, ki je produkcijsko konkretno osveženo in nadgrajeno novo poglavje v zgodovini skupine. Martensson je pač as in kot perfekcionist zna iztisniti iz skupine, kateri se posveča kot producent in katalizator idej v studiu, njen ustvarjalni maksimum. Skladbe so nastajale dlje časa, so detajlno zloščene v komponističnem oziru, predvsem pa slogovno bliže »party time« vibraciji, ki jo sicer vzgajajo v polnem iztržku novodobne zasedbe skandinavskega porekla, kot so Martenssonovi »gojenci« Adrenaline Rush, pa tudi Crazy Lixx. Skladbe jasno izdelanih kitic in spevnih melodično ošiljenih refrenov, nosijo vseskozi pozitivistično naravnanost, vokalist Bo Lindmark pa s svojim pristopom izčrpne pobalinsko nagajivi, sicer izdelane vokalne predstavo prevzema na albumu glavnino pozornosti. Skupina je »cepljena« na skandinavsko melodično nalezljivost in v tem so Dalton pač še eni mojstri, ki učinkovito povzemajo esenco preteklih del na polju skandinavskega hard rocka in melodičnega rocka ter jih s spretnim embalažiranjem skozi lastno glasbeno percepcijo ponujajo množici znova. Prikrojeno sebi lastni glasbeni recepturi albuma »Pit Stop«.
Skladbe sicer delujejo predvidljivo in že slišano, vendar pa oborožene z »orjaško« produkcijo in srčno vikinško predanostjo oziroma zavzetostjo v eksekuciji polnokrvno prevzemajo, zato skupini težko očitaš stereotipskost, čeprav gre za tipično predstavnico skandinavskega melodičnega rocka. A z nič, ali skoraj nič tipske skandinavske melanholije, ki jo v fascinantnerm iztržku popolnoma nadomešča pozitivizem »party time« vibracije. Čuti so, da so Dalton predstavniki stare šole osemdesetih. Nekatere skladbe nosijo namreč navdahnjenost nad prvinami blues rocka in klasične rock 'n' roll šole. Implantacija posameznih točk z rustikalno bluesovsko formo (zlasti kitarskih solaž), deluje silno prevzetno v razgibavanju materiala ter dobrodošlo pri nadgradnji same dinamične »pretočnosti« albuma.
Ob koncu velja podati sklepno misel, da so Dalton opravili svojo misijo z veliko odliko. Kredibilna vrnitev! Z odličnim albumom »Pit Stop«, ki odseva novo najdeno ustvarjalno vnemo in zagon povratnikov na scceno, zato gre verjeti, da bodo Dalton, ki se nahajajo pod varnim zavetjem mecenov italijanske založbe Frontiers Records, v prihodnje kaj kmalu posneli tudi studijski naslednik albuma »Pit Stop«.
na vrh