Po le dveh albumih je založba Virgin, ki je pod svoje okrilje sprejela chichaško zasedbo Smashing Pumpkins že dodobra ugotovila, da so Buče več kot le muha enodnevnica. Alternativa je postala precej donosen posel, ker je pa železo vedno dobro kovati še ko je vroče in razbeljeno, je padel dekret, da bi se morebiti le splačalo izdati še kaj več kot le polnokrvni album. Čas je bil za dodatno transfuzijo pumpkins sounda, s katerim bi lahko njihov status še dodatno zabetonirali ter poželi še kak sad več, kot je bilo sprva predvideno. Pisces Iscariot pa je precej več kot le zbirka odpadnega materiala, B-sideov, ki jih ni bilo moč uvrstiti na plošči Gish ter Siamese Dream. Kvaliteta izdelka je namreč tako očitna, da pred ploščkom povesi pogled marsikatera skupina z marsikaterim albumom, ki so ga na svet porajali težko, s težavami in predvsem brez prave inspiracije.
Billy Corgan, o tem ni potrebno izgubljati odvečnih besed, se je zelo kmalu ločil od ostale množice pozerjev s tem, da je imel v svoji specifični godbi precej več "žmohtnosti". Gre za čiste ideje. Vseeno pa gre za intenzivno stvar presoje. Za Pumpkins ploščo je v očeh masterminda Corgana dobro le najboljše. In pesmi na Pisces Iscariotu le za malenkost zgrešijo kvalitativni nivo, ki je po teh kriterijih tisto najboljše.
Album se prične z nežnim introspektivnim akustičnim openerjem, pesmijo 'Soothe'. Pesem je sicer izšla že kot dopolnilo singlu Disarm, ki so ga angleški kupci dodali na svoje police že par let prej. Akustična kitara in krhek Billyjev vokal. "Hold me / hold me again…". Parabola bolečine in ranljivosti je ravno pravšnji uvod. Dve glavni temi. Uvodni del z lučjo ter zaključni s temačnejšimi podtoni. Nato preidemo na 'Frail And Bedazzeled'. Takoj postane jasno, da gre za pesem, ki se je morala kosati s skladbami z albuma Siamese Dream. Energična eksplozija večplastnih kitar. Divji bobni, ki jazzovsko surfajo med elementi tako naravno in neprisiljeno. Konfuzna solaža in mastne kitare krhajo Corganov vokal, ki se izgublja. In nato prelom. A capella, ki jo strokovno minirajo z zadnjim refrenom in ponavljajočim zidom eksplozivnih kitar. Kres čustev. Ples norosti. Malce bolj zamegljena podoba je odsev duševnih stanj v pesmi 'Plume', ki je nastala v času Gisha. Upočasnjeni ritmi ter masivne kitare vlečejo vse globlje in globlje. Kot bi tonili v globine Kaspijskega jezera. Samo gostota rahlo popačenega zvoka. Morje melanholije in sashingovskega čudaštva. Lepota. Zvočni dražljaji pa valovijo od ugodja, uživanja, k lagodnim blodnjam in izzivanju. 'Whir' polni kotanje z lepoto in erotiko stilskega preporoda s Siamese Dreamom. Jutranje sonce in rosa na neskončnih planjavah sladke bolečine in osame, ki ni nikoli zvenela tako kristalno in lepo. In že lahko vidite odsev milijon biserov na gladini morja razdrobljenega sonca. Domiselna kompozicija dodajanja plasti na že tako precej obloženo torto se prelije v novo podobo neskončne kozmične levitacije in ravno ta konec, ki se utiša postopno, je tisto, zaradi česar bi 'Whir' zlahka štel med lepše izdelke chichaškega četverca. 'Blew Away' je precej countryjevsko obarvana blodnja, na kateri za mikrofon stopi James Iha. Nekaj podobnega je natvezil na samostojni plošči in prvi vtis je, vsaj za moj okus. Precej nepovezana gomila sranja. Smashingi so bili, po moji interni predstavi, že od nekdaj ritem in masivni zvok distorziranih kitar. Tu jih slišite le na solu, s katerim Corgan za malenkost popravi precej postan občutek, da si je Iha že od nekdaj želel dueta z Dolly Parton. 'Pissant' je brca v pravo smer. Madež besa in gnevnih kitar. Kitarska kanonada in Corganov falzet. Ekstaza blaznosti in želje po pobegu. Iha in Corgan drsita po vratovih svojih kitar, D'Arcy se izgublja, Chamberlain pa vešče lovi metulje v skupno mrežo trdne celote. Presežni element je preprečen z odrezanim koncom. 'Hello Kitty Kat' vzvalovi horizonte s škrlatnim pridihom, a precej neposrečenim masteringom vokalov, ki so povsem zmasakrirani in domala nerazumljivi, a po feelingu tisti "pravi Smashing vokali". 'Obscured' zmehča gonjo k apokaliptičnemu razpadu z nežnimi tolkali in duetom nežnih akustičnih kitar. Kot bi lebdeli nad puščavo. Arabesko obskurnega občutenja sreče, ki je tesno prežeta z otožnostjo in občutenjem sladkega dogorevanja plamenov v srcu spletejo v nit, ki vodi do najlepšega akustičnega komada na pričujoči plošči. 'Landslide' je resnično pravi biser, v katerem je manj dejansko več. Akustika na rahlem delayu in Billyjev pripovedniški element absolutne nadvlade melodije nad besedami- spoznanje staranja in zorenja, pa čeprav izpod peresa nekoga drugega. Možaka, ki sliši na ime Steve Nicks. "I'm not afraid of changing / Cause I've bulit my life around you / Time makes you older / And even children're getting older / I'm getting older too …" Peterpanovskemu sindromu podlegajo tudi melanholiki kot je Corgan. Najdaljši melos na plošči je možno opisati z besedami sanje, zadetost, fatamorgana, varljivi prividi in kozmičnost na deseto potenco. 'Starla' je pravzaprav imaginarij vsaj treh glavnih tem, parafraz ter občutenj, ki so eno in v tej enosti mnogotero. Po popolnemu razcvetu zvoka, ki se stopnjuje kot bi obračali gumbe na ojačevalcu do maksimuma ter spekter jakosti še podaljšali tišina in nežno pritrkavanje angelskih zvonov. 'Blue' z minimalističnim basom, s katerim je znala D'Arcy pričarati gibanje. In zatem predelava animalsov- 'Girl Named Sandoz'. Psihodelija in popolni zadetkarski odklop. Pozna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta na način devetdesetih. Opojne substance pa kar buhtijo iz sleherne pore. Zato, da bi pri ponovnem lebdenju nad že uzrto jutranjo pokrajino občutili čistejšo katarzo. 'La Dolly Vita' zasede po tem kriteriju definitivno drugo ali tretje mesto za vse, ki so v mladosti precej poslušali Beatlese. 'Spaced' je vrnitev na bolj znane Pumkins potanje okoli neznanih planetov. Odmev daljnih besed in neskončna pomiritev. Terminirali smo vse strahove. Izčistili smo vse čakre. Čas je za kratko slovo in odhod na nov plato. Na nov nivo, ki bo drugačen. Sonda z napisom Smashing Pumpkins zapušča doslej znane svetove ter prehaja v drugo dimenzijo.
Pisces Iscariot je, kot dokument svojega časa ter mentalne evolucije, dragulj, ki ga v nizu Smashing Pumpkins mojstrovin brez sramu postavimo lahko ob bok Gishu in Siamese Dreamu. Kot kompilacija neobjavljenih posnetkov presežejo golo nizanje in formalne pogoje tega, da nekaj štejete za album. Sicer je celota manj kohezivna kot predhodnika, a namen tokrat ni bil sporočati karkoli novega in svežega. Judežev poljub je bil tu še ne takoj očiten. Poljubili so svojo staro podobo ter se od nje začeli postopoma poslavljati. To je bilo vidno že na nadaljnjih izdelkih, ki pa so povsem druga zgodba. Zgodba zase, ki je bila tu šele v fazi miselnega konstruiranja. Pisces Iscariot je eden zadnjih impulzov tiste čiste, neskvarjene škrlatne svetlobe, ki je sevala iz mladega srca v centru Pumpkinlanda, le da to takrat ni vedel še nihče …
Billy Corgan, o tem ni potrebno izgubljati odvečnih besed, se je zelo kmalu ločil od ostale množice pozerjev s tem, da je imel v svoji specifični godbi precej več "žmohtnosti". Gre za čiste ideje. Vseeno pa gre za intenzivno stvar presoje. Za Pumpkins ploščo je v očeh masterminda Corgana dobro le najboljše. In pesmi na Pisces Iscariotu le za malenkost zgrešijo kvalitativni nivo, ki je po teh kriterijih tisto najboljše.
Album se prične z nežnim introspektivnim akustičnim openerjem, pesmijo 'Soothe'. Pesem je sicer izšla že kot dopolnilo singlu Disarm, ki so ga angleški kupci dodali na svoje police že par let prej. Akustična kitara in krhek Billyjev vokal. "Hold me / hold me again…". Parabola bolečine in ranljivosti je ravno pravšnji uvod. Dve glavni temi. Uvodni del z lučjo ter zaključni s temačnejšimi podtoni. Nato preidemo na 'Frail And Bedazzeled'. Takoj postane jasno, da gre za pesem, ki se je morala kosati s skladbami z albuma Siamese Dream. Energična eksplozija večplastnih kitar. Divji bobni, ki jazzovsko surfajo med elementi tako naravno in neprisiljeno. Konfuzna solaža in mastne kitare krhajo Corganov vokal, ki se izgublja. In nato prelom. A capella, ki jo strokovno minirajo z zadnjim refrenom in ponavljajočim zidom eksplozivnih kitar. Kres čustev. Ples norosti. Malce bolj zamegljena podoba je odsev duševnih stanj v pesmi 'Plume', ki je nastala v času Gisha. Upočasnjeni ritmi ter masivne kitare vlečejo vse globlje in globlje. Kot bi tonili v globine Kaspijskega jezera. Samo gostota rahlo popačenega zvoka. Morje melanholije in sashingovskega čudaštva. Lepota. Zvočni dražljaji pa valovijo od ugodja, uživanja, k lagodnim blodnjam in izzivanju. 'Whir' polni kotanje z lepoto in erotiko stilskega preporoda s Siamese Dreamom. Jutranje sonce in rosa na neskončnih planjavah sladke bolečine in osame, ki ni nikoli zvenela tako kristalno in lepo. In že lahko vidite odsev milijon biserov na gladini morja razdrobljenega sonca. Domiselna kompozicija dodajanja plasti na že tako precej obloženo torto se prelije v novo podobo neskončne kozmične levitacije in ravno ta konec, ki se utiša postopno, je tisto, zaradi česar bi 'Whir' zlahka štel med lepše izdelke chichaškega četverca. 'Blew Away' je precej countryjevsko obarvana blodnja, na kateri za mikrofon stopi James Iha. Nekaj podobnega je natvezil na samostojni plošči in prvi vtis je, vsaj za moj okus. Precej nepovezana gomila sranja. Smashingi so bili, po moji interni predstavi, že od nekdaj ritem in masivni zvok distorziranih kitar. Tu jih slišite le na solu, s katerim Corgan za malenkost popravi precej postan občutek, da si je Iha že od nekdaj želel dueta z Dolly Parton. 'Pissant' je brca v pravo smer. Madež besa in gnevnih kitar. Kitarska kanonada in Corganov falzet. Ekstaza blaznosti in želje po pobegu. Iha in Corgan drsita po vratovih svojih kitar, D'Arcy se izgublja, Chamberlain pa vešče lovi metulje v skupno mrežo trdne celote. Presežni element je preprečen z odrezanim koncom. 'Hello Kitty Kat' vzvalovi horizonte s škrlatnim pridihom, a precej neposrečenim masteringom vokalov, ki so povsem zmasakrirani in domala nerazumljivi, a po feelingu tisti "pravi Smashing vokali". 'Obscured' zmehča gonjo k apokaliptičnemu razpadu z nežnimi tolkali in duetom nežnih akustičnih kitar. Kot bi lebdeli nad puščavo. Arabesko obskurnega občutenja sreče, ki je tesno prežeta z otožnostjo in občutenjem sladkega dogorevanja plamenov v srcu spletejo v nit, ki vodi do najlepšega akustičnega komada na pričujoči plošči. 'Landslide' je resnično pravi biser, v katerem je manj dejansko več. Akustika na rahlem delayu in Billyjev pripovedniški element absolutne nadvlade melodije nad besedami- spoznanje staranja in zorenja, pa čeprav izpod peresa nekoga drugega. Možaka, ki sliši na ime Steve Nicks. "I'm not afraid of changing / Cause I've bulit my life around you / Time makes you older / And even children're getting older / I'm getting older too …" Peterpanovskemu sindromu podlegajo tudi melanholiki kot je Corgan. Najdaljši melos na plošči je možno opisati z besedami sanje, zadetost, fatamorgana, varljivi prividi in kozmičnost na deseto potenco. 'Starla' je pravzaprav imaginarij vsaj treh glavnih tem, parafraz ter občutenj, ki so eno in v tej enosti mnogotero. Po popolnemu razcvetu zvoka, ki se stopnjuje kot bi obračali gumbe na ojačevalcu do maksimuma ter spekter jakosti še podaljšali tišina in nežno pritrkavanje angelskih zvonov. 'Blue' z minimalističnim basom, s katerim je znala D'Arcy pričarati gibanje. In zatem predelava animalsov- 'Girl Named Sandoz'. Psihodelija in popolni zadetkarski odklop. Pozna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta na način devetdesetih. Opojne substance pa kar buhtijo iz sleherne pore. Zato, da bi pri ponovnem lebdenju nad že uzrto jutranjo pokrajino občutili čistejšo katarzo. 'La Dolly Vita' zasede po tem kriteriju definitivno drugo ali tretje mesto za vse, ki so v mladosti precej poslušali Beatlese. 'Spaced' je vrnitev na bolj znane Pumkins potanje okoli neznanih planetov. Odmev daljnih besed in neskončna pomiritev. Terminirali smo vse strahove. Izčistili smo vse čakre. Čas je za kratko slovo in odhod na nov plato. Na nov nivo, ki bo drugačen. Sonda z napisom Smashing Pumpkins zapušča doslej znane svetove ter prehaja v drugo dimenzijo.
Pisces Iscariot je, kot dokument svojega časa ter mentalne evolucije, dragulj, ki ga v nizu Smashing Pumpkins mojstrovin brez sramu postavimo lahko ob bok Gishu in Siamese Dreamu. Kot kompilacija neobjavljenih posnetkov presežejo golo nizanje in formalne pogoje tega, da nekaj štejete za album. Sicer je celota manj kohezivna kot predhodnika, a namen tokrat ni bil sporočati karkoli novega in svežega. Judežev poljub je bil tu še ne takoj očiten. Poljubili so svojo staro podobo ter se od nje začeli postopoma poslavljati. To je bilo vidno že na nadaljnjih izdelkih, ki pa so povsem druga zgodba. Zgodba zase, ki je bila tu šele v fazi miselnega konstruiranja. Pisces Iscariot je eden zadnjih impulzov tiste čiste, neskvarjene škrlatne svetlobe, ki je sevala iz mladega srca v centru Pumpkinlanda, le da to takrat ni vedel še nihče …
na vrh