Zmelkoow je treba od nekdaj jemati, kot vrsto visoko pronicljive in inteligentne (samo)parodije, ki skupini v očeh tistega, ki tega ne pogrunta takoj, dela več škode, kot koristi. Torej počne skupina to zavestno, z uvidom, da ji lahko to pri butalski pameti povzroči tudi nekaj dolgoročne škode. Bend je te izkušnje doživljal in je na to postal povsem imun. Ironično spoznanje, pa vseeno. To je namreč do neke mere namen njihove izvorne provokativnost, ki Zmelkoow v občem seštevku še krepi in jaze članov skupine le utrjuje.
Tudi, ko poslušaš novi album je jasno, da stojijo za njim glasbeniki oprtani z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi skozi karierno časovni diapazon (preko) debelih dveh dekad glasbenega ustvarjanja in ki bil lahko spravili od sebe (za v posluh) veliko bolj zanimive glasbene kompozicije, kot jih zastopa ta album. Pa vendar se zavoljo preteklega stasa in glasa skupine, ki je vselej dostavljal obilo otipljivega »kruha in iger«, Zmelkoow tudi tokrat pridno zadržujejo v preverjeno učinkujoči recepturi sebi lastne avtorske vizije, po kateri je ime skupine na slovenskem skozi leta postale obče prodorno (Zmelkoow pač poznamo vsi). V teh sferah se Zmelkoow tudi najbolje počutijo, ker to preprosto so oni in drugače od tega ne gre.
»Pionirji divergentnega marketinga« je od lasišča do nožnih konic album parodiranja. Je konkretno krajši album od predhodnika »Čista jajca?« (2009) - mimogrede ta je doživel na naših straneh v recenzentskem oziru »popoln zlom« in zato so Zmelkoow v nagovarjanju tudi (znova) mnogo učinkovitejši. V ponovnem norčevanju iz samega sebe, norčevanju iz drugih in tako ti nastavljajo ogledalo z odsevom, ki ga nočeš biti vajen, pa vendar odsevom, ki je v samoironiji v končnem seštevku stvarnejši, kot bi si upali zamisliti. Skozi leta so Zmelkoow postali velik mojstri te obrti. Le malokdo jim pride blizu, ali pa je v tem oziru v slovenski rock zgodovini zgolj primerljiv, saj drami takšna občutja v poslušalcu na samosvoj način (Buldožer, Marko Brecelj, Nula Kelvina, Same Babe, NLP,…). Predstavljajte si potencial Zmelkoow, da postanejo v Sloveniji to kar so v nemško govorečih deželah postali Erste Algemeine Verunsicherung, le da bi morali Zmelkoow, v kolikor bi želeli postali obče všečni Slovencem, postati znatno bolj kmetavzarski, kar pa se za enkrat (na srečo) še ni zgodilo (dobro jutro Agropop). Tudi v pronicljivem besedišču drzne in črne poetične retorike "blišča in bede pohujšanja", ki se širi skozi ozemeljsko celovitost naše države in »izjemne ter neprekosljive razvitosti človeške civilizacije«, ohranjajo Zmelkoow svojo drznost in največjo privlačnost.
Bend je spravil skupaj dvanjast skladb (deset bi jih zadoščalo - dve izmed njih sta namreč predelavi izvirnikov), ki so bile posnete v obdobju zadnjih sedmih let na različnih lokacijah, z različnimi producenti. Oportunistično, pa vendar. Gre za tipični slovenski samoohranitveni nagon, ko govorimo o pravem rockerju! Po vzoru »znajdi se sam, kakor veš in znaš« (ali pa postani Tanja Žagar). V tem oziru je album žanrsko prikupno divergenten, Zmelkoow pa v analitičnem smislu ohranjajo sebi lastno, visoko intelektualno higiensko frakcijo nepokorne alternativnorockovske drže. Skupina v sami izvedbi novega materiala znova ne sme delovati brezhibno. Goga ostaja zato nadležno naporen in zahtevano zajedljiv nergač, instrumenti morajo divergentno zvočiti, se občasni fuši občasno celo narekovani. Vse to zagotavlja zadrževanje prepoznavne karizme zasedbe in pri Zmelkoow dobiš občutek da je dovoljeno vse. Prav vse.
Zmelkoow pristopajo s humorjem, ki ga razume dobro le generacija, ki ji pripada skupina. V tem oziru je namreč strašljivo spoznanje, da ta generacija, s skupino vred, zaključuje ero rock'n'rolla. Tudi humor novega albuma ne premošča medgeneracijskih razlik in ostaja blizu le poslušalstvu od srednjih tridesetih pa navzgor.
Zmelkoow ostajajo v glasbenem oziru banalni, skorajda bizarno banalni. Sledijo sveti preproščini, kjer spretno krmarijo med mnogimi žanrskimi izzivi. Elementi reggae/SKA glasbe, funka, bluesa, kabaretne šansone , so enkrat več spretno implementirani v izhodiščno energijo punkovske rock'n'roll drže, ki postaja med temi elementi občasno tudi všečno zamaskirana. Občasno so skladbe predolge (uvodna Mama koka, zaključni »rogovilež« Pesnik v elementu), kjer se čuti, da bi kanček samokontrole v vzpostavljanju rdeče niti koristil. Modelu skladbe Pussy revolucija ne bi nasprotoval niti novodobni Pero Lovšin. Da ne dolgovezim. Zmelkoow se vračajo k jedremu jeziku sveto izpovedne preproščine, na kar je publika skupine vajena in kar je (obče poznanemu) izrazu skupine,nasploh ob primerjavi z eksperimentiranjem na predhodniku, tudi bolj prikladno.
Zmelkoow - Mama koka (uradni video):
na vrh