Helloween: Pink Bubbles Go Ape

»Pink Bubbles Go Ape« je, ne samo po naslovu, temveč tudi po glasbeni vsebini (kar je najbolj pomembno), prepričljivo najslabši album v zgodovini kultnih nemških powermetalcev Helloween, vendar ima po drugi strani tudi odlično, čeprav nekonvencionalno naslovnico, katero je izoblikoval legendarni, žal že pokojni, britanski grafični oblikovalec Storm Thorgerson, najbolj znan po tem, da je oblikoval večino Pink Floyd naslovnic. Thorgerson je bil znan po tem, da je oblikoval naslovnice samo tistih skupin, katerih glasba mu je bila všeč, zato so si člani Helloween šteli v posebno čast, da si je vzel nekaj dragocenega časa in prispeval zelo zanimivo naslovnico za njihov četrti studijski album s katerim pa žal niso opravičili visokih pričakovanj.

Po podpisu nove pogodbe s prestižno založbo EMI, pri čemer so dobro besedo zastavili tudi njihovi prijatelji iz skupine Iron Maiden ter karizmatični menedžer Rod Smallwood, se je konec osemdesetih zdelo, da bodo Helloween postali najbolj vroče ime evropske heavy metal scene, saj so imeli prav vse kar je potrebno za vrh: karizmatičnega frontmana z vokalnim pristopom, ki je spominjal tako na Geoffa Tatea (Queensryche) kot Brucea Dickinsona (Iron Maiden), izjemno uspešno dvojno kitarsko navezo, eno najboljših ritem navez v tevtonskem metalu, povsem unikaten, humorističen pristop k tipičnim metalskim besedilom in tudi prepoznavno odrsko scenografijo z maskotami v obliki človeških buč. Za njimi sta bila dva izjemna konceptualna studijska albuma s katerima so definirali evropski power metal (»Keeper Of the Seven Keys« saga) in katera sta jim pripeljala svetovni sloves z vrhuncem v nastopu na prestižnem Monsters of Rock festivalu, ki se je odvil na stadionu Donnington leta 1988. Vendar so v naslednjih treh letih stvari žal ubrale čudno smer.

Najprej jih je po izidu prvega koncertnega albuma, »Live in the UK« (1989,) zapustil originalni kitarist (in nekoč tudi originalni pevec) Kai Hansen, ki je bil, poleg drugega kitarista Michaela Weikatha, ključni skladatelj ter idejni tvorec teh hamburških metalskih gigantov. Hansen je potem, ko je videl, da nikakor ne najde več skupnega jezika z Weikathom in pevcem Michaelom Kiskejom, odšel stran in po kratkem sodelovanju z Blind Guardian začel novo ustvarjalno pot s svojo lastno skupino Gamma Ray. Njegov odhod se je izkazal za pravo manjšo katastrofo, saj je Helloween-om tako rekoč odrezal polovico ustvarjalnih možganov. Preostali člani so se odločili nadaljevati naprej z novim kitaristom Rolandom Grapowom, ki je prispel iz obskurne skupine Rampage. Za nov album so potrebovali kar tri leta, saj nove ideje nikakor niso želele steči. Razen tega pa je Kiskejev karakter začel postajati vse bolj problematičen in kmalu je bilo z njim, še posebno potem, ko se je pridružil neki bizarni verski sekti, vse težje shajati. Edini, ki je imel posluh za njegove muhe je bil bobnar Ingo Schwichtenberg, ki pa je začel vse bolj toniti v depresijo, kar se je čez dve leti končalo s samomorom.

V primeru, da se vzame v obzir vse te nevšečnosti, ki so zaznamovale band po Kaijevem odhodu, ni nobeno presenečenje, da je »Pink Bubbles Go Ape« popolnoma shizofren album na katerem so se poskušali s krajšimi slogovnimi ovinki nekoliko oddaljiti od svojega specifičnega 'happy' power metala, čeprav je ponekod še vedno moč najti bisere. Tako imamo na albumu štiri odlične skladbe (»Kids Of The Century«,»Someone's Crying«, »Mankind« in »The Chance«), ki bi se lahko nahale na obeh »Keeper« albumih, tri povprečne (»Back On The Streets«, »Number One«  in »Your Turn«) ter tri polomije (»Heavy Metal Hamsters, »Goin' Home«, »I'm Doin' Fine Crazy Man«). Album je kot celota torej izpadel daleč pod izjemno visokimi pričakovanji, a si ne glede na svojo kakovostno nekonsistenost zasluži svoje mesto v zbirki slehernega privrženca. Kljub temu, da je Chris Tsangarides vrhunski, legendarni producent, ki je najbolj zaslovel s svojim delom za Judas Priest, pa svojih nalog tokrat ni opravil najboljše, tako da ni presenečenje, da so Helloween na naslednjih studijskih projektih spet angažirali Tommya Hansena.

Otvoritev po kratkem humoresknem, akustičnem uvodu, ki predstavlja naslovno skladbo, obeta veliko. »Kids Of The Century«, ki je izšel kot prvi single z albuma, je namreč eden Kiskejevih najboljših dosežkov v vlogi člana Helloween. Ta izjemno energična otvoritev vsebuje vse temeljne zvočne odlike, ki so ta band v drugi polovici osemdesetih izstrelile med najbolj 'vroče' predstavnike evropskega metala; melodične kitarske harmonije, drdranje dvojne bas stopalke z divjimi bobnarskimi krošeji ter epski refren na katerem Kiske niti najmanj ne varčuje s svojimi zavidljivo visokimi vokalnimi registri. Žal album v nadaljevanju hitro zvodeni, kar je moč zaznati že na precej povprečnem »Back On The Streets«, ki ima hudomušne kitarske fraze in še eno izvrstno pevsko predstavo, vendar povsem neizrazit refren. Ta skladba je bila slogovno že bliže hard rocku kot pa power metalu, vendar ne do te mere, da bi bilo to pretirano moteče.

Na »Number One«, drugem singlu z albuma, so uporabili tudi precej elektronsko obarvane sintetizatorje, kar je za marsikaterega privrženca predstavljalo pravo blasfemijo. Končni rezultat je še kar zabaven, pa čeprav njegova 'pop metalska' struktura in veseli, 'evrovizijski' refren nista ravno tisto, kar bi večina pričakovala po treh studijskih metalskih klasikah. Kar težko je verjeti, da so pred manj kot šestimi leti na prvencu »Walls Of Jericho« (1985) še igrali povampirjeni speed metal. »Heavy Metal Hamsters«, pri katerem so si uvodno kitarsko frazo 'sposodili' kar od Deep Purple standarda »Rat Bat Blue, je resnično neumen dosežek zaradi, katerega se lahko še danes pogreznejo od sramu. Helloween so bili vedno veliki šaljivci, toda tokrat njihov samoironija sredi obupnega besedila o 'težkometalskih hrčkih' izpade povsem zgrešeno. Inštrumentalno gledano pa ne gre za napačno stvaritev, saj oba kitarista ponudita nekaj imenitnih harmonij, a kaj ko to še ni dovolj za lirično podkrepljeno skladbo z glavo in repom. Weikath je mnogo let kasneje priznal, da bi ta sramotni dosežek morali izdati kot bonus skladbo. »Goin' Home«, še en hibrid med power metalom in melodičnim rockom, v prvem delu veliko obeta, vendar hitro razočara z obupnim refrenom, ki bi bolj kot Helloween pristajal kakšni ameriški pop divi tipa Mariah Carey.

»Someone's Crying« naglo dvigne kakovostni standard vsaj za tri nivoje višje, saj predstavlja vrnitev na polnokrvni power metal, kakršnega so ustvarjali v časih s Hansenom v postavi. Neusmiljeno udrihanje dvojne bas stopalke, dinamične kitarske pasaže in mogočne vokalne harmonije neuničljivega Kiskeja so vnovič na vrhuncu in za kratek čas se zdi, da so Helloween spet v 'pravi formi'. Ta redki trenutek navdahnjenosti ne popušča niti na epskem »Mankind«, še eni prezrti skladbi, ki je na ravni njihovega najboljšega materiala iz osemdesetih. To skladbo zaznamuje povsem netipično, mračno vzdušje, ki je posledica križanja naostrenih kitarskih linij in sintetizatorskih valovanj v ozadju. Veličastne vokalne harmonije s še eno bravurozno Kiskejevo pevsko predstavo poskrbijo za dramo epskih razsežnosti, medtem ko je sarkastično besedilo najboljše na albumu. To so tisti klasični Helloween, katere se tako močno pogreša na večini preostalih del kot je denimo obupni »I'm Doin' Fine, Crazy Man« za katerega se na trenutke zdi kot da bi ga posnela neka popolnoma druga skupina, saj je popoln odsev kaotične in nekonsistentne narave tega 'polovičarskega' albuma. Kako se je ta mašilec prostora uspel uvrstiti na regularni material albuma je še danes velika enigma.

No, kljub temu proti koncu albuma Helloween še zberejo dovolj moči, da ponudijo še eno klasiko. Pozitivistična oda »The Chance« je edina »Pink Bubbles Go Ape« skladba, katera je bila med privrženci dovolj priljubljena, da se je na koncertnih nastopih obdržala še vrsto let po razpadu te inkarnacije skupine. Duhovita kitarska fraza, kakršno se lahko domisli le Weikath odda podlago energični melodiji in inteligentnim bobnarskim prehodom, medtem ko vrhunec predstavlja melodični refren, ki je na ravni njihovih najboljših dosežkov iz 'zlatih' osemdesetih. Zaključek albuma z melanholično power balado »Your Turn«, kjer je veliko akustičnih in tudi klavirskih aranžmajev, ni najbolj posrečeno slovo, še posebno ne potem, ko so vse tri prejšnje plošče vsebovale izvrstne 'epiloge', vendar s svojim pozitivističnim refrenom in sporočilom vseeno spada med bolj navdahnjene »Pink Bubbles Go Ape« trenutke.

Vsi Helloween privrženci, ki so po »Keeper« eri pričakovali še eno epsko mojstrovino so s »Pink Bubbles Go Ape«, ki je bil tudi velik komercialni polom, doživeli hladno prho. Že ob pogledu na naslovnico in spremenjeni logotip na katerem je manjkala zaščitna buča so lahko ugotovili, da je tokrat nekaj narobe in da je band po Hansenovem odhodu ubral precej čudaško slogovno pot s precej mešanimi rezultati. Po eni strani je bilo povsem razumljivo, da je fante s povsem drugačnimi glasbenimi okusi počasi začelo minevati igranje power metala in so tudi na pobudo založbe, ki jih je želela usmeriti na bolj komercialno pot, želeli poskusiti nekaj novega, da bi se izognili pretirani generičnosti. Po drugi strani pa je nedopustno, da v treh letih niso uspeli ustvariti vsaj dostojnega naslednika mogočne zapuščine, če že nihče ni pričakoval »Keeper of the Seven Keys – Part III«. Njihov naslednji studijski projekt je predstavljal še večje eksperimentiranje z različnimi slogi in jih celo še bolj oddaljil od tradicionalnega power metala, vendar je navrgel precej bolj zanimive in navdahnjene rezultate kot »Pink Bubbles Go Ape«, tako da tej verziji banda nikakor ni primanjkovalo pozitivnih skladateljskih vrlin.