Ena od poant rocka in rolla je tudi njegova reciklaža in njegova sveže servirana ponudba v prepakirani embalaži. Preoblečeno v modni krik produkcijskega dometa sodobnih studiev. Čeprav deluješ retro nostalgično in v smislu plasiranja lastne izvirnost na tak način avtomatično manj izvirno, pa je še zmeraj boljša vloga revitalista, ki črpa neposredni navdih iz glasbenih del prepoznavnih izvajalcev, kot da skuša dejansko neposredno posnemati njihova dela, ali celo hitro zaslužiti s predelavo zimzelenih hitov.
Člani zasedbe Lollobrigida sodijo v ligo nekoliko modrejših rojstnih letnikov. Njihovo odraščanje so nedvomno spremljali zvoki elektro new wave sinth pop gibanja, ki je zaznamoval popularno glasbo zlasti v prvi polovici osemdesetih, za vsem tem pa se odstre tudi plaha tančica, ki ne skriva izhodišč alternativne glasbe, "punka z možgani" - post punka. Ekstenziva raba primitivnih zvočnih vzorec sintetiziranja in repeticija le teh, zbližuje občasno Lollobrigida tudi z reklom krautrocka. Premetena sestavljanka bazira na "ravno urezani" špuri plesnih ritmov, nad katero gradi zvočno krajino mehak kolažni preplet minimaliziranih zvokov sintetizatorjev, primitivnih vzorcev, ki izhajajo iz oglašanje urinega alarma vaše prve digitalne ure znamke Casio, vzporednice pa so možne z zvočno strukturo prvih igric, ki so se pojavile na starodavnih modelih računalnikov Commodore in ZX Spectrum.
Ta "plastika zvoka" je kompatibilno nadgrajena s podobnimi vedenjskimi vzorci rabe kitare, ki komaj opazno sili iz zvočne slike, pa vendar učinkuje na moč posrečeno v vnosu organskega in ne povsem odtujenega občutka. Vse to zbližuje glasbeni značaj skupine Lollobrigida z zgodbami o uspehu vala sinthpop skupin osemdesetih od The Human League, Soft Cell, O.M.D., celo s fintami, ki so jih v svojih eklektičnih normativih ubirali posebneži tipa Depeche Mode ali Ultravox. In ne nazadnje. Ko smo že na območju rajnke Jugoslavije ni odveč omeniti, da bodo zvoki zasedbe Lollobrigida blizu tudi zvoku časov davne brezbrižnosti zasedb Videosex in/ali Denis&Denis.
Vsekakor je težišče oziroma poanta glasbe Lollobrigida usmerjeno na vokal pevke Ide Prester, ki s svojim avtoritativnim podajanjem verzov, dodaja tisto kocko sladkorja, obenem pa so v produkciji njeni vokali občasno namerno "popačeni" tako da učinkujejo, kot odmev iz druge galaksije, povsem nestvarno. Mnogim znano ime voditeljice MTV in HTV oddaj, je gotovo element, ki zasedbi odpira vrtata na stežaj k zavzetju prizorišča mainstream glasbe naše južne sosede, vsekakor pa je tudi usmeritev zasedbe naravnana tako, da lahko hipoma zadovolji hipoma zahtevno srenjo poslušalcev, ki se boje distorziranega kitarskega rifa. To pa je večina. Torej so Lollobrigida komercialno - mainstreamovsko usmerjena zasedba (to dokazujejo že izdani in do tega dne "ponarodeli" hiti albuma Kompjuter, Sex on the TV, Bivša cura in izdaja radijskega singla Malo vremena). Vendar pa zasedba ne pristopa polovičarsko. Za njo stoji čvrsto in jasno fokusirano krmilo producentske roke Gregorja Zemljiča, ki je poskrbel za optimalno zvočno kapitalizacijo izraznega dometa idej skupine.
Enodimenzionalni plesni ritmi v kombinaciji s prelivi zvočnih zank sintetiziranja vodijo nagib tehtnice k obče hladni, ekstraterestrični atmosferi, naslov albuma "tabletka" (Pilula), pa sama po sebi kliče in vabi k obisku nočnih klubov, kjer omamni zamaknjenosti mentalnega odklopa in razdajanju hedonistične spozabe ni videti ne konca, ne kraja. Lollobrigida delujejo lahkotno, sproščeno, nezahtevno. Kličejo k zabavi, k resetiranju možganov, k begu iz realnega v svet paralelne dimenzije, v katerem mali človek lahko najde svojo mentalno odrešitev, pa četudi traja krajši čas.
Stroga šablona, ki se jo skupina, drži je faktor, ki ne omogoča posebnih art odklonov in izraznega razgibanja, ki bi bil plod eklektičnosti. Skupina rešuje to togo izrazno ukleščenost predvsem z barvito manipulacijo in vzorčenjem zvočnih struktur. Ob avtorskem materialu preseneča zasedba tudi z lastnimi idejnimi rešitvami v mojstrskem preoblikovanju hita Zdravka Ćoliča Pusti, pusti modu, v posrečeno retro elektro dance ekstazo. Na konec albuma je dodana tudi skladba Bez prevod priredba makedonske zasedbe Bernays Propaganda, kjer pa se k Idinem vokalu pridruži makedonska zasedba Bei the Fish. Skladba poseduje posebej mračno in odtujeno atmosfero, ki se pne nad leno uspavanim ritmom nad katerim leži srhljivo leden, a veličasten zvok sintetizatorskega pregrinjala. Ta, ena izmed treh dodatnih skladb albuma, je posebnež albuma in zato uvrščen povsem na konec albuma. Skladba je vzeta iz kompilacijske izdaje "Igraj slobodno!" (2012), ki združuje izvedbo predelav skladb skupine Bernays Propaganda, s strani različnih izvajalcev.
Tretji studijski album, ne skriva zrelostne nadgradnje obenem pa tudi ne izdatnega ciljanja na osvajanje širših množic. Vendar mu težko kaj očitaš. Ne v smislu artizma, kaj šele v produkciji zvoka, ki je fenomenalna. Poglablja retro značaj skupine, ki je v današnjem času znova aktualen, nikakor ne delujejo Lollobrigida z njim izzivalno, kot bi lahko, v kolikor bi se pojavili na tržišču leta 1980, obenem pa ohranjajo delež svojskosti, ki je v svojem sporočilnem fokusu zrelostno še bolj definirana in v samih skladbah še bolj jedrnato udarja.
na vrh