»Pilgrimage«, drugi studijski dosežek kultnih britanskih prog/hard rockerjev Wishbone Ash, je predstavljal zanimiv zvokovni kontrast v primerjavi s precej bolj bluesovsko obarvanim prvencem, saj so z njim na stežaj odprli vrata s folk avro prepojenim in akustično usmerjenim, pastoralnim elementom, ki bodo pomembno zaznamovali lepo število prihodnjih albumov. Lahko bi se reklo, da je originalna Wishbone Ash postava, katero so tvorili kitarist/pevec Andy Powell (danes edini originalni član), drugi kitarist Ted Turner, basist/pevec Martin Turner in bobnar Steve Upton, v tem trenutku kariere naredila pomemben zrelostni korak naprej in se preko dvojne kitarske ponudbe še bolj uveljavila v vlogi revolucionarjev, kar se tiče inovativne tvorbe pionirskih tercetnih kitarskih harmonij, s katerimi so pomembno vplivali na legijo kasnejših težkometalskih skupin. V primerjavi s prvencem iz leta 1970 »Pilgrimage« vsebuje precej več pastoralnih in na trenutke tudi nekoliko psihadelično obarvanih improvizacij, kar se še posebno občuti med naslovno skladbo.
Inštrumentalna stvaritev »Vas Dis«, priredba ameriškega jazzovskega orglista Jacka McDuffa, predstavlja zanimivo otvoritev albuma in uspešno transformacijo tradicionalnega jazzovskega standarda v eksperimentalno zasoljeni trdi rocker s slikovitimi kitarskimi in bas kitarskimi variacijami. Že prej omenjena naslovna klasika vsebuje daljši psihadelično-pastoralni uvod s kopico improvizacij v ozadju, medtem ko glavna kitara v ospredju ves čas igra isto vižo. Ravno, ko se pojavi nevarnost pretiranega ponavljanja, sledi skokovit časovni prehod v energično inštrumentalno sekcijo s celo plejado improvizacijskega duhovičenja in nabrušenih kitarskih pasaž. Čeprav so bile znamenite kitarske harmonije med Powellom ter Tedom Turnerjem (in vsemi njegovimi nasledniki) vedno glavno 'orožje' te kultne skupine, pa je pri tem dosežku potrebno poudariti, da Martin Turner ni bil samo imeniten pevec in skladatelj, temveč tudi nadvse prebrisan in inovativen basist, kar se prav tu lahko nazorno občuti. V navezi z Uptonovimi barvitimi bobnarskimi prehodi pastoralni avri, ki prevladuje skozi večino te kompozicije, Turnerjev bas vnese latenten jazzovski pridih. Zaključek skladbe predstavlja nenaden porast precej mračne atmosfere na račun razdraženo razpoloženih kitarskih fraz.
Blues rockovsko zasoljeni energetski katalizator »Jail Bait«, klasična rockovska fantazija o 'prepovedanem sadežu' ter obveznemu kasnejšemu razočaranju, vsebuje atmosfero ameriškega srednjega zahoda in je prav gotovo najbolj znana stvaritev s »Pilgrimage«. Hitro je postala priljubljena Wishbone Ash koncertna klasika, predvsem na račun izjemno okusnih, večdelnih kitarskih harmonij in zgoraj omenjenega 'salonskega' vzdušja. Na kratkem inštrumentalu »Alone« zavladajo sofisticirani folky aranžmaji na račun subtilne rabe akustične kitare, kar pričara pristno 'staroangleško' pastoralno vzdušje.
Prav tako pastoralno začinjena balada »Lullaby«, še en subtilni inštrumentalni izlet, predstavlja enega izmed najboljših trenutkov albuma. Pri njej je najbolj osupljivo dejstvo, da je po sami strukturi in prefinjeni rabi večdelnih kitarskih harmonij, močno vplivala na nekatere baladne navdihe marsikaterih kasnejših težkometalskih herojev. Folk/težko rockovski hibrid »Valediction« vsebuje skorajda trubadursko obarvano vzdušje na račun mogočnih vokalnih harmonij, ki precej spominjajo na tiste, katere so svoj čas prakticirali Crosby, Stills, Nash and Young, medtem ko večdelne kitarske harmonije pomagajo še stopnjevati nepopisno melanholijo, ki vlada na tem skorajda 'pozabljenem', a izvrstnem Wishbone Ash standardu.
Album se zaključi z več kot 10 minutnim povratkom v blues rockovske sfere, »Where Were You Tomorrow«, morda še najšibkejšim trenutkom »Pilgrimage«, če bi ga že morali izbrati. Ta nepričakovani, nenadni prehod pod blues rockovski 'dežnik' vsebuje navihani, skorajda plesni, uvodni ritem in kasnejšo dolgo inštrumentalno sekcijo z razburkanimi kitarskimi improvizacijami, ki prerastejo v svojevrsten jam. Ta stvaritev je bila posneta v živo, med nastopom v Leicesterju, dne 14. junija 1971, kar je bila nedvomno precej nenavadna poteza. Studijske verzije te skladbe, ki je še danes zanimiva za vse ljubitelje duhovitih jamov, ni moč najti na nobenem kasnejšem albumu, zato predstavlja svojevrsten unikat.
»Pilgrimage« je predstavljal naslednji korak naprej v razvoju specifične Wishbone Ash zvočne vizije ter ambientalne magije. Do naslednje faze, ki jim je prinesla zasluženi preboj med rockovske velikane, je ostal samo še majhen korak. Njihov tretji album in ultimativni trenutek dolge ter kar se da pestre kariere, nepozabna mojstrovina »Argus« (1972), je namreč še poglobila in dogradila temeljne in specifične zvočne elemente, katere je postavil »Pilgrimage«, njihov prvi pohod na pastoralne poljane stare Anglije, ki so že zdavnaj postale del davne preteklost.
na vrh