»Pieces of Eight« je bil po mojstrovini »The Grand Illusion« (1977) še en velik ustvarjalni in komercialni triumf za ameriške arena rockovske velikane Styx, ki so konec sedemdesetih kot za stavo krojili usodo glasbenih lestvic popularnosti in polnili stadione od vzhodne do zahodne obale ZDA, medtem ko je bilo zmagoslavje njihove glasbe moč občutiti tudi na drugi strani Atlantika. Styx so uspeli izpiliti izjemno sofisticiran recept, kako ob pomoči vrhunske, hrustljavo-svilene produkcije istočasno zadovoljiti staro bazo privržencev, ki je še vedno prisegala na tehnično dovršeni prog rock in ljubitelje arena rockovskega pompa ter mogočnih napevov z dramatičnimi večglasji. »Pieces of Eight« je, tako kot njegov predhodnik s katerim ga je povezoval soroden 'mini' koncept, dosegel multi-platinasto naklado. Tovrsten laskavi trend bodo nadaljevali tudi na naslednjih dveh studijskih izdelkih.
V srži sicer ne gre za konceptualen album, vendar se večina del na njem tematsko vrti okrog pomena 'sledenja lastnim sanjam namesto materialnega pridobitništva' o čemer nazorno priča tudi zanimiva, neobičajna naslovnica s tremi priletnimi ameriškimi gospodinjami, ki nosijo kičaste, verjetno »made in »China«, uhane v obliki kipcev z Velikonočnega otoka/Rapa Nui. Zanimivo vsi trije glavni hiti oziroma najbolj poznane skladbe na »Pieces of Eight«, se pravi »Sing For the Day«, »Blue Collar Man (Long Nights)« in »Renegade«, so bile ustvarjene v režiji kitarista in pevca Tommya Shawa, kateri se je do tedaj v družbi klaviaturista/pevca Dennisa DeYounga, neformalnega vodje skupine, že udobno umestil v vlogi glavnega Styx pevca. Shaw pa je v navezi s kitaristom in prav tako občasnim pevcem Jamesom Youngom tvoril tudi enega najboljših kitarskih duetov vseh časov. Po njuni zaslugi je »Pieces of Eight« eden izmed najtrših Styx albumov sploh in vsebuje kar nekaj arogantnih in uporniških trdo rockerskih trenutkov. DeYoung je bil na drugi strani s svojimi mogočnimi simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah še vedno porok progresivno rockovske subtilnosti in prebrisanega aranžerstva. Zanimivo, da je »Pieces of Eight« eden rednih Styx albumov, ki ne vsebuje nobene njegove osebnoizpovedne balade.
Nobeno presenečenje ni, da je album naphan s številnimi Styx klasikami pa tudi nekaterimi manj razvpitimi stvaritvami, ki prav tako niso brez svojih številnih zvočnih kvalitet. Že takoj na začetku udarijo s polno močjo, saj je otvoritveni »Great White Hope«, ki pripoveduje o boksarskem dvoboju, skladateljska stvaritev v režiji večnega trdega rockerja oziroma »metalca« Jamesa Younga. Slednji to izvrstno stvaritev ob pomoči dinamičnih večglasij odpoje na izjemno doživet način, medtem ko se v ozadju kotalijo udarni rifi, premazani z nagajivimi sintetizatorskimi teksturami. »I'm O.K.« je nekoliko nenavaden, a vseeno zanimiv eksperiment fuziranja proga in melodičnega rocka z veseljaškim ambientom, kjer pevsko in »dirigentsko« pobudo prevzame klaviaturist DeYoung. Po 'Beatlovsko' zasoljeni prešerni napev je kot ustvarjen za skandiranje na koncertih ali kaki športni tekmi, medtem ko je sočna solaža na ARP sintetizatorju ob spremljavi dinamičnih kitarskih harmonij in sakralno obarvanih simfoničnih aranžmajev prava poslastica za vse glasbene gurmane.
Klasika »Sing For the Day«, ki je izšla tudi kot single, je še ena skladba prešernega razpoloženja, ki po strukturi nekoliko spominja na bližnje srečanje med Genesis in Kansas z razigranimi aranžmaji na akustični kitari v ospredju. Izborne spremljevalne vokalne harmonije so v močno oporo odlični Shawovi pevski predstavi, medtem ko vse skupaj lepo povezujejo fluidne sintetizatorske teksture. »The Message« je kratki, a solidni inštrumental zgrajen na ARP sintetizatorju, ki služi predvsem za razgibavanje DeYoungovih prstov in kot uvertura v naslednjo skladbo. Epsko obarvani »Lords of the Ring«, kjer tempo narekuje DeYoungov energični vokal, je nekakšna družbeno satirična aluzija na račun Tolkienove fantazijske klasike Gospodar prstanov z mogočnimi aranžmaji in pompoznimi večglasji, se pravi kombinacija, ki poslušalca z lahkoto popelje v namišljene fantazijske svetove.
Epski hard rocker »Blue Collar Man (Long Nights)«, ki pripoveduje o večernem garanju in izkoriščanju modrih ovratnikov, je še ena priljubljena Styx klasika, ki je izšla tudi v obliki singla in kjer se Tommy Shaw vnovič na strasten način razživi v pevsko-skladateljski vlogi, medtem ko mu družbo delajo epska večglasja, doneče orgle in udarne kitarske fraze. O »Queen of Spades« bi se lahko govorilo tudi kot o pozabljenem biseru, saj je eno izmed njihovih najboljših del, ki si ni nikoli prislužilo zimzelenega statusa. Epsko-melanholični DeYoungov vokal je obdarjen z mogočnimi klaviatursko-akustičnimi aranžmaji v ozadju, ki vse do nepričakovanega prehoda v »brutalno« sekcijo počasi gradijo dramatično vzdušje. Trdo rockerska sekcija ob kateri si ni težko predstavljati okrutne pikove kraljice, kako terorizira svoje številne podanike in ljubimce, predstavlja odlično priložnost, da Styx na valovih jahajočega ritma, razdraženih kitarskih pasaž in epskega večglasnega refrena vnovič demonstrirajo svoj izjemen smisel za pomp in teatralnost.
Zbirko trdo rockerskih zimzelenov zaokroži mojstrovina »Renegade«, tretji single z albuma, ki je med ljubitelji težko rockerske glasbe bržkone najbolj znana Styx skladba sploh. Tukaj je poleg številnih AOR atributov moč zaznati kako pomemben vpliv so imeli veliki Queen na razvoj Styx skladateljskega izrazoslovja; počasno grajenje pompoznih, melodramatičnih zborovskih vokalnih harmonij v uvodu, čemur sledi temperamenten prehod v udaren trdo rockerski motiv, kjer štafetno palico glavnega pevca vnovič prevzame uporniško razpoloženi Shaw. To je eden najboljših trdo rockerskih zimzelenov vseh časov, ki vselej demantira vse tiste, ki si drznejo trditi, da so bili Styx vedno preveč veseli in »svileni«, da bi sodili v prvo ligo 'trdo metalskih pionirjev'.
Naslovna skladba, kateri poveljuje DeYoungov energični vokal, je še ena brezčasna klasika, ki je pravcata inkarnacija vseh glavnih Styx kvalitet; postopno grajenje drame, tkanje veličastnih simfoničnih aranžmajev, fenomenalen nabor dramatičnih večglasij, dinamično usklajene kitarske harmonije in epsko-pompozni, dvigujoč refren, ki zveni kot kakšna antična himna pred odhodom v bitko z armado demonov. Zaključni ambientalni inštrumental »Aku-Aku« (naslov se nanaša na kontroverzno knjigo o Velikonočnem otoku z naslovom »Aku-Aku, Skrivnost Velikonočnega otoka«), po vsem pompu in dramatiki Styx nenadoma predstavi v izrazito sentimentalni luči in poslušalca s pomočjo prelestnih klavirskih in akustično-kitarskih aranžmajev počasi zaziblje v prijetno, spokojno ozračje.
Styx so se s »Pieces of Eight« nahajali na ustvarjalnem vrhuncu kariere in zasluženo uživali status najbolj vznemirljive ameriške arena rockovske skupine. Poleg »The Grand Illusion« je to 'definitivni' album njihove ustvarjalne poti, ki je po skladateljski superiornosti, lirični moči posameznih aranžmajev in kvaliteti krasno zgrajenih melodičnih napevov tako rekoč brezmadežen dokument zlate ere arena rocka.
na vrh