Emerson, Lake & Palmer: Pictures At An Exhibition

Na "Pictures At An Exhibition" je razvpita prog rockovska trojica Emerson, Lake & Palmer pogumno, brezkompromisno, arogantno in za tiste čase, ko je klasična glasba še veljala za nekaj svetega in nedotakljivega, sploh v primerjavi z rockom, ki je šele tedaj začel dobivati status resne glasbene zvrsti, skoraj revolucionarno reinterpretirala klasično delo slavnega ruskega komponista in člana elitne ruske skupine "nacionalnih pet", Modesta Petrovicha Mussorgskyega. Mussorgsky je to delo za klavir napisal že davnega leta 1874 in od tedaj se je pojavilo že v šestih (in od izida tega albuma seveda še v mnogo več) različnih verzijah, vključno s tole nenavadno in izjemno zanimivo interpretacijo v režiji ELP, ki je bila prva, ki je vsebovala vokal. Glavni vir inspiracije za kompozicijo izvira iz zbirke impresionističnih slik, katere je naslikal Mussorgskyev prijatelj Hartmann, kateremu je tudi posvečena. Vsi ljubitelje klasične glasbe, ki bi radi slišali, kako naj bi zvenela originalna verzija v orkestralni izvedbi naj si v ta namen omislijo odličen posnetek iz leta 1986 v izvedbi Berlinskega simfoničnega orkestra in pod dirigentsko palico velikega Herberta von Karajana. Vsi tisti, ki poznajo samo orkestralne verzije bodo najverjetneje do konca šokirani in zmedeni, ko bodo slišali to "desekracijo" tega veličastnega klasičnega dela v izvedbi ELP, medtem ko se bodo tisti, ki album že dolgo poznajo ob tem le nagajivo namuznili.

Klaviaturski čarovnik Keith Emerson do takrat že dolgo ni bil več novinec, kar se tiče lastnih, pogosto kontroverznih, brutalnih in brezkompromisnih reanžiranj nekaterih del klasične glasbe. V njegovi prejšnji skupini The Nice je strastno "demoniziral" dela do tedaj nedotakljivih skladateljev kot je bil denimo Mozart. Še s posebno naslado pa je razburkal klasično delo Leonarda Bersteina, imenovano "America". Od tu izvira tudi najbolj kontroverzen dogodek v njegovi karieri. Med izvedbo prej omenjenega dela je v prominentni britanski dvorani The Royal Albert Hall protestno zažgal ameriško zastavo. Posledica tega je bila, da so mu za več kot dvajset let prepovedali nastopati v omenjeni dvorani medtem, ko je Bernstein zaman poskušal doseči, da bi v ZDA skupini (se pravi The Nice) preprečili izdajati njihovo verzijo njegovega dela.

Ta izvedba "Pictures At An Exhibition" izvira iz koncertnega nastopa ELP v londonski dvorani Theatre Royal, leta 1971. Temu primerno je prepojena z izjemno živim zvokom in burnimi odzivi publike. Razen veličastne otvoritvene sekcije, imenovane "Promenade", ima ta nenavadna in zanimiva interpretacija le malo veze s tem, kako si je Mussogsky prvotno zamislil izvedbo svojega dela, čeprav Emerson na posameznih sekcijah uporabi tudi nekaj, sicer precej spremenjenih, originalnih motivov. Ob tem se seveda poraja vprašanje ali je bilo takrat res nujno, da trije mladi glasbeniki predstavijo takšno delo v kontekstu rock glasbe in občinstvu, ki v veliki večini ni kaj dosti dala na glasbo svojih "dedkov in babic". ELP so to naredili predvsem zato, ker so bili tedaj verjetno edina skupina, ki je imela vse potrebne odlike in tehnologijo za ta podvig in ker so edini imeli dovolj arogance, da so si to privoščili, ne da bi kaj dosti dali na menja kritikov. Zgodnja 70a so za svet rock glasbe predstavljala veličastno obdobje nenehnih inovacij in ELP so bili tu ves čas v prvih vrstah. Še več, ponavadi so šli pri tem vedno za korak naprej od večine drugih skupin.

Glavne odlike ELP pri izvedbi kompozicije pridejo do največjega izraza ravno tam, kjer ti prispevajo največ lastnih idej. Denimo, pri vokalnih delih, kjer v polni luči blesti pevec, basist in kitarist Greg Lake, do tedaj že uveljavljeni mojster romantičnih balad, s takimi kompozicijami za seboj kot denimo "Lucky Man" (Emerson, Lake & Plamer, 1970) in "I Talk To The Wind" (In The Court Of The Crimson King, 1969), ki jo je ustvaril še s King Crimson. Večina najlepših sekcij na kompoziciji je njegovo delo medtem, ko bodo Emersonove supersonične ekspanzije na klaviaturah, zlasti na sinthih in hammondkah ob paleti, takrat inovativnih elektronskih efektov, navdušile vse zaljubljence v vragolije tega klaviaturskega Hendrixa. Carl Palmer na bobnih postreže z nekaterimi izmed svojih najboljših prispevkov v celotni karieri in daje kompoziciji ves čas nek kompakten pridih ter s tem lepo povezuje posamezne sekcije. Če se poslušalec ne obremenjuje z razno raznimi verzijami njenih orkestralnih izvedb, lahko izjemno uživa v tej izjemno živi in energični izvedbi, polni čudovitih kontrastov, nenavadnih preobratov, bogatih impresij in izvrstne Lakeove poezije s katerimi je nabita ta izvedba ELP. Kot že povedano je glasba v svojem bistvu nekakšna konceptualna zbirka Mussorgskyevih impresij na Hartmannove slikarije, katere med seboj povezuje osrednji motiv "Promenade", ki posredno predstavlja Mussorgskyevo hojo od slike do slike, ko si jih je ogledoval na razstavi. Ta podatek je kar pomemben saj, da poslušalcu lažjo predstavo in uvid, kako so ELP interpretirali avtorjevo izvorno idejo.

Po najavi in navdušenem odzivu publike nas Emersonov sinthesizer s svojim večplastnim in veličastnim zvokom uvede v uvodno sekcijo "Promenade", ki je od vseh sekcij najbolj podobna originalu, ki je eden izmed najveličastnejših motivov v zgodovini klasične glasbe. Temu sledi "The Gnome", ki vsebuje čudovito sozvočje med klaviaturami in bobni, zlasti tam kjer debelo plast sinthesizerjev v ozadju spremlja energična ritem linija Lakeovega basa in Palmerjevih bobnov. Ta ves čas spominja na tek razjarjenega gnoma (po naše palčka), kateremu pa bi se bilo kljub majhnosti bolje izogniti. Emersonovo mojstrsko igranje klaviatur je kot vedno izjemno impresivno saj mojster ves čas radikalno menja motive in skače od enega tona proti drugemu. Lakeov vokal nas uvede v tretjo sekcijo, ko se ponovi glavni motiv iz "Promenade". Temu sledi "The Sage", ki je izvrstna Lakeova balada, ki umiri vzdušje po Emersonovih veličastnih ekspanzijah na sinthesizerju. Ta sekcija je izjemno melanholična, melodična in spokojna. Med njeno izvedbo bi verjetno slišali tudi padec kapljice vode sredi dvorane medtem, ko jo Lake izvaja skozi svoj čisti tenor. Tudi njegova melodija na akustični kitari in besedilo poskrbita za odlično, pomirjujoče vzdušje.

Emerson nas zatem ponovno prestreli s svojimi sinthesizerskim "pirotehnikam" s katerimi se proslavi na začetku sekcije "The Old Castle". Tu zažge dvorano s svojimi vihravimi pasažami na sinthu nakar nekoliko umiri tempo in ga prevesi v nekoliko nežnejše vode, ko se vse skupaj prevesi v zelo zanimivo sekcijo, imenovano "Blues Variation", kjer ELP uganjajo pravcati, poskočen inštrumentalni ritem in blues, ki vsebuje številne funky sekcije na hammondkah in sinthu. Nato se znova vrnemo sredi ruskih idil, ko se ponovi osrednji motiv "Promenade" in se napotijo proti naslednji sekciji (sliki) "The Hut Of Baba Yaga", ki je posvečena Jagi Babi, hudobni in grdi čarovnici iz slovanske mitologije, ki je živela na vrhu orjaške ptičje hiše in tam glodala človeške kosti. Temu primerno gre za hitro in temperamentno sekcijo, kjer intenziven bas in tolkala spremljajo ognjevite in izpiljene pasaže na hammondkah. Čez nekaj časa se prevesi v sekcijo "The Curse Of Baba Yaga", ki je njihova popolnoma originalna stvaritev in vsebuje nekaj precej elektronsko obarvanih sinthesizerjev obloženih okrog basa. Tedaj sledi Lakeovo izjemno temperamentno, skoraj manijakalno petje, napeljano čez frenetično inštrumentalno sekcijo. Nato se vse skupaj ponovno prevesi v inštrumental "The Hut Of Baba Yaga". Temu pa sledi zaključna, veličastna in zmagovita sekcija "The Great Gates Of Kiev", kjer še posebno blesti Lakeovo petje, ki daje tej sekciji naravnost himničen pridih. Emersonova veličastna in poglobljena plast hammondk zveni izjemno razkošno in njihov zvok rahlo vleče na zvonjenje zvoncev. Za konec notri vskoči še z globokimi, distorziranimi sinthi. Zaključni, zmagoviti vrhunec pa predstavlja eden izmed najboljših verzov, kar jih je Lake kdaj zapisal in odpel: "There's no end to my life, no beginning to my death. Death is life…..".

Po zaključku občinstvo izbruhne v neverjetno evforijo ter nemudoma zahteva dodatek. Skupina v hipu sprejme izziv ter nadaljuje s svojimi priredbami ruskih klasikov. Tokrat so izbrali Čajkovskovega Hrestača ("Nutrocker", ponekod imenovan tudi "Nut Rocker"). ELP iz nje ustvarijo skoraj popolno honky tonk stvaritev, nabito z izjemno energijo in skorajda plesnim ritmom. Po koncu pa lahko še dolgo slišimo krike občinstva "more, more…", ki ostaja nepotešeno. Ni jim zameriti, kajti celotna izvedba mine izjemno hitro, celo nekoliko prehitro, kar je tudi njena glavna slabost.

Ponovna izdaja poleg občutno izboljšanega zvoka prinaša še studijsko verzijo "Pictures At An Exhibition", ki je originalno sicer že izšla kot bonus skladba na njihovem zadnjem, zanemarljivem in izjemno šibkem studijskem albumu "In The Hot Seat (1994). Čeprav je izvedena na zelo podoben način se po mojem mnenju ne more kosati z njeno originalno, koncertno verzijo, kjer skupina zveni veliko bolj prepričljivo, poleg tega svoje doda tudi drugačna energija "živega" zvoka in popolnoma drugačen zvok, ki ga tu prinašajo moderne klaviature. Nekoliko navzdol jo vleče predvsem Lakeov vokal, ki je do tedaj že izgubil večino nekdanje moči, energije in ekspresije. Vseeno jo bo vsak ljubitelj skupine gotovo z užitkom poslušal.

"Pictures At An Exhibition", ki je izšla takoj po veličastni mojstrovini "Tarkus" (1971) kot dodaten koncertni album za vse zveste fane in to po opazno nižji ceni (tega bonusa je seveda že dolgo konec zato naj se glasbeni entuzijasti, ki še nimajo albuma v svoji zbirki ničesar ne veselijo prezgodaj) prinaša obilje užitkov, zlasti vsem, ki istočasno ljubijo tako klasično glasbo kot progresivni rock. Nekateri izmed teh bodo v njej celo bolj uživali kot od vseh njenih orkestralnih verzij medtem, ko se bodo klasični puristi zgražali že nad samo idejo "skrunitve" njihove "svete relikvije", še preden bodo album sploh slišali. Ljubitelji skupine pa se bodo po moje med seboj kar strinjali, da so ELP tedaj s svojim neustrašnim eksperimentom združevanja klasike in rocka ustvarili izvrstno interpretacijo tega klasičnega dela ter tako približali "resno" glasbo številnim generacijam ljubiteljev rocka. "Pictures At An Exhibition" je resnična ekshibicija vseh glasbenih talentov tedaj prav gotovo najbolj razvpite skupine v svetu progresivnega rocka. Kdo ve, morda bi celo veliki Modest užival v njihovi interpretaciji in jim navdušeno podal roko, če bi bil še živ.