Najprej načnimo dejstva - Dirtswitch so nedvomno ime, o katerem ste na domačih odrih (zaenkrat) slišali bore malo, kar pa nikakor ne more biti meter, s katerim nameravate a priori odpisati vsako stvar, ki vam je pač neznana. Fantje iz Naklega pri Kranju so namreč lani, denimo, uspešno prebili led in se uvrstili v polfinale srednjeevropskega tekmovanja mladih glasbenih upov International Live Award, z rušilnim koncertom v dunajski dvorani Gasometer pa le za las zgrešili uvrstitev v finale. Vsemu navkljub so takrat v le letu svojega obstoja uspeli prestopiti rubikone uspeha marsikaterega glasbenika ali zasedbe v tej naši tako zavistni in nesamozavestno kompetitivni zafrustrirani mali državici. Dirtswitch so kmalu ugotovili, da so meje domačega kurnika preozke ter da si zaslužijo odmeriti par jardov večje dvorišče, dokaz za peklensko uresničitev vseh za mnoge mokrih sanj pa dokazuje tudi prvenec Phoenix Down.
Ne bom vas slepil, da gre za popolno revolucijo in da fantje ne vlečejo na široko paleto glasbenikov, ki so pred leti tako uspešno zavojevali radijske in televizijske valove doma in po svetu, prav tako pa vam že kar na začetku usujem malo morje imen, ki vam bodo kaj povedala, če pa ste pristaš trenutnih modnih trendov pa bore malo. V spomin se samodejno prikličejo floridski post grungerji Alter Bridge, nekje v ozadju se slutijo konture karizme Chada Taylorja in pensilvanskih obledelih upov Live, temu dodajte malce melanholije in sladkobnosti, s katero so vas leta 2001 snubili Staind in creedovsko-nickelbeckovskega mainstreamovskega etosa in dobili boste grobi okvir poslušanja. Nič slabega, pa obenem bore malo izvirnega, bi porekli mnogi, s čimer pa se lahko strinjam le delno. Dejstvo je, da so zgoraj omenjeni sledili trenutnim trendom in poskušali izmolsti še zadnje kaplje hranljive mane iz vimen grungerske krave molznice, slovenski entuziasti pa so izhajali le iz svoje pristne zaljubljenosti v imaginarij nekdaj mogočnega flanelastega sveta strasti, melanholije in udarne glasbe (s tem se navezujem sicer raje na primordialni svet Soundgardenov, Pearl Jamov, Nirvane, Stone Temple Pilotsov, v okove vklenjene Alice in ostalih imen, zaradi katerih je mladost navkljub tegobam še danes čas, v katerega lahko pogledujemo s sentimentalnostjo in strastno vero v nezlomljivost mentalnih gradov v oblakih ...).
Po prvem glasu in akordu se plošča pozna in spozna, če pa sklepam po slidersko umazani kitari uvoda skladbe Restraints, so fantje dodobra poučeni o estetskih idealih zlatega grungerskega reza. Nikakor ne zmoti niti sladki in brhkejšemu spolu bližji vokal pevca Luke Lamuta. Drugi faktor ugodja so, verjeli ali ne, masivne in sočne kitare Janija Nenla, ki so ravno prav podkrepljene z bobni Uroša Markiča in čisto dovolj razgibanem basom Roka Seiferta. Restraints je s strani mladcev spisan del dialoga mlade generacije X ali pa otrok že indigo generacije s skrbniki in starostami sveta odraslih na drugi strani medgeneracijskega prepada. Vsi si pišemo svoja poglavja in iztočnice, s katerimi klešemo pomnike v zidake lastnega bivanja, Dirtswitch pa so z uvodnikom spisali linijo, po kateri vas vodijo nadaljnjih 50 minut.
Aranžmaji so brezhibni, niti ščepec odvečnega pa ni niti v bombastični in visokooktanskemu alternativnemu rocku produkcijskem konstruktu, zaradi katerega si mladce zlahka predstavljate na velikih festivalskih odrih širnega sveta. Nadaljnji stihoklepski sladkorček ponuja skladba Too Much, z ušesi pa sam bolj zastrižem pri tretji skladbi Sulfur, ki si ime sicer sposoja pri zamaskirancih iz Iowe Slipknot, vendar so Dirtswitch manj morilsko nastrojeni. Another Breath s creedovskimi potegi čopiča zmehčajo kolena predstavnic nežnejšega spola, metrika besedišča pa ne prebije zlatih kupol tega precej klavstrofobičnega univerzuma za moj okus malce preveč sladkane a vseeno radijskim valovom namenjene patetičnosti, ki jo nadgradi en glavnih adutov plošče - najverjetnejši kandidat za hit na prvencu: skladbo Looking Back. Kot je imel Scott Stapp v rokavu vedno pripravljene adute skladbe My Sacrifice, imajo Dirtswitch spisane vrstice "Hey, I know it's not too late / To make it better / Hey, are we the ones / Meant to stay together / Forever" in garantiram vam - ob pravi razsvetljavi in družbi bo marsikatero oko zarošeno, pri čemer pa ne namigujem le na predstavnice pregovorno bolj sentimentalnega spola ... Comatosepremore v svojih nedrjih zloveščo kombinacijo energije Staindov s plošče Dysfunction ter eleganci albuma Throwing Copper iz nabora diskografije skupine Live (če ste pa bolj orientalsko mahnjeni, pa slišite celo vstavke z albuma Secret Samadhi).
Pravzaprav je precej očitno, da so fantje vešči tako baladnih srce parajočih prijemov kot bolj organske možatosti bolj trdozvočne neusmiljenosti. Dokazi si kar sledijo. Že skladba Over & Over spet razburka do sedaj dokaj pospano gladino duše, v mehkobne meglice sanjavosti pa vas zaziblje ena lepših balad na albumu - skladba Innocence. Meditaciji umirjenosti zveni izbruh strasti in barv življenja. My Story je hiperenergični magnet za poživitev vzdušja v dvorani, ob malce hitrejšemu bitju srca pa ne boste po nepotrebnem krvaveli iz vseh naglavnih (in očem bolje skritih) odprtin. Sam sem bolj navdušen nad bolj udarno ritmiko prvinskih riffov komada Overhang, na katerem pa zmotijo za odtenek (dva ali tri) preveč prečiščeni in kristalno jasni vokali, katerih sem ste se doslej morda že malce prenajedli in pogrešate malce bolj surov, testosteronsko nepoženščen krik ali raskavi izpad nebrzdanega revolta in jeze. Dirtswitch se tako pred koncem raje vrnejo v bolj varno in večini bolj užitno zavetje baladne predvidljivosti, kar potrdi predzadnji standard skladbe Forever, album pa sklene sanjavi in metafizično dovršeni balzam skladbe Today, s katero se prvenec sklene v celovit in vsekakor več kot priporočljiv paket za intimne večere v dvoje.
Vsem prikritim primerjavam ali namigovanjem na podobnost z nekdanjo prvo ligo z MTV-ja moram pritrditi, da me je plošča Phoenix Down prijetno presenetila s poglobljenim občutjem za estetiko in aranžmaje. Dirtswitch so namreč uspeli težke riffe prikrojiti svojim zmožnostim in srčnemu dometu, zaradi česar je Phoenix Down izdelek, ki si lahko dejansko obeta bogato in razgibano pot tudi v prihodnje, mladcem pa vsej lepozvočnosti in galantnim izpeljavam polagam na dušo, da naslednjič malce bolj razprejo svoje lastne registre in pustijo poleg angelov na plano tudi kakemu hudiču ali manj fotogeničnemu demonu ...
na vrh