Agathodaimon: Phoenix

Prvi album po petih letih premora, skupno tako peti studijski album nemških black metalcev Agathodaimon, predstavlja skupino v popolnoma novi postavi. Izmed originalnih članov je danes prisoten v skupini le še kitarist Sathonys. Očitno je skupina potrebovala dalj časa, da se sestavi skupaj, zažene v pogon in prilagodi novo nastali situaciji v svetu glasbene industrije. Tako prinaša novi album nekatere novosti, ki ne bodo vsem najbolj po godu. Predvsem tistim, ki se še spominjate prvih dveh albumov zasedbe in sta vam dišala v vsem klasično black metalsko, s prepričljivo pogubno atmosfero in učinkovitim risanjem črnine vseh črnin na zadnji dan človeške rase.

Današnji Agathodaimon "komercializirajo" zvok. Izraz, ki napeljuje na "širšo dostopnost" je vsekakor malo pregrob, a vseeno, nakazuje, da je prenovljena skupina naklonjena vse večjemu zatekanju k melodičnim komponentam, včasih bizarno poenostavljenih (minimalizacija), torej nizanju motivov s čim manj kompliciranja. Zastavljena taktika je logična za tip benda Agathodaimon. "Šlepajo" se na kreacijo atmosfere. To je izpostavitev vzdušja, ki bi prevzelo absolutni primat v dominiranju nad drugimi dejavniki zvoka skupine. Lažja poslušljivost skupine, ki gre v prid nadaljnjega "mehčanja" zvoka, se kaže tudi v občasnem dodajanju programskih vzorcev, ki jih skupina lepi poleg ritmične osnove (Heliopolis).

Največ "blackmetalskosti" novih Agathodaimon ohranja vokal. Ta vrešči večinoma v eni sami frekvenci, z malo ali praktično nič gibanja od izhodišča osnovne lege njegovega kruljenja. Vsekakor to kreira večjo vsebnost monotonije, zlasti na odsekih, kjer se osnovni motivi ponavljajo (npr. izhodne točke skladb v refrenih). Agathodaimon se očitno te nevarnosti dobro zavedajo, zato se poslužujejo tudi čistih vokalov, ki jih prinaša zamolkla, nizko intonirana barva glasu kitarista Sathonysa, uporabljena v glavnem znotraj predrefrenov. Ko se ta vključuje, preplavi glasbo nove plošče duh dark in gothic metala. Slednja dva elementa sta močno prisotna skozi glasbo tudi sicer, saj so motivi večinoma odvijajo v srednje hitrem tempu, tudi ko pride do preklopa motivov, ki vodijo skladbe, se ritem praktično ne spreminja. Večinoma skušajo to Agathodaimon sanirati z masivnimi napadi dvojne bas boben stopalke v refrenih. Niti ena skladba kvalitativno ne odstopa na albumu, v smislu, da bi slogovno odstopala. Agathodaimon se vseskozi držijo le enega recepta.

Produkcija je tipično nemška. To pomeni v "black metalu" v veliki večini primerov nemoč vzpostavitve prave kohezije med klaviaturami (in/ali dodanimi orkestralnimi aranžmaji) in kitarskim riffanjem, kar sicer predstavlja "malo malico" skandinavskim veljakom branže "black metala" in EMŠOa Agathodaimon. Zato je "Phoenix" manj zanimiv, manj napet album. Album z manj vampirskih ugriznin, ki mu manjka konkretnega nažiganja! Lahko rečemo, da, ne glede na reafirmacijo skupine, ki jo Agathodaimon dosegajo z njegovim izidom (od tod tudi očiten naslov), pač album ne deluje izvirno, raziskovalno, brez izzivalne svežine in navdiha, kar so ponujali Agathodaimon še s prvima dvema albumoma. To v grobem ne pomeni, da Agathodaimon ne zabijajo uspešno žebljev s kladivom, a to zabijanje bi lahko bilo brez zadržkov in z malo več duhovitosti lahko tudi zabijanje z macolo. Torej album je kvaliteten, manjka pa mu element presenečenja, kakršnega naj bi diktirala osnovna svobodna drža artizma skupine. V kolikor bi bilo slednjemu zadoščeno, bi "Phoenix" brez težav uvrstili v nabor odličnih albumov, ki zasedejo v srcu poslušalca posebno mesto. Mesto, ki je za stalno rotacijo tega albuma v CD predvajalniku tudi nenehno odrto in voljno. Namesto, da bi na albumu rjovel lev, je prdnila čivava. Phe,... Čaščenje satana pa tako.