John Wetton, Steve Howe, Geoffrey Downes in Carl Palmer. Le kod so se potikale te štiri pokore!?!? Šlo je torej za enega večjih reunionov klasičnih zasedb, ki so krojile podobo rock zemljevida v osemdesetih in oglaševanja v zvezi s tem je bilo doslej zvrhan kup. Od zdravstvenih težav Carla Palmerja in Johna Wettona, do raznolikega balinanja z dejstvi ali je poteza, da je Downes odpustil dotedanjo Asia zasedbo z Johnom Payneom, v prid regeneracije prvotne zasedbe, bila sploh na mestu. Kakorkoli združitev starih kljuset se je zgodila, obnovljena Asia se je medtem že na debelo predstavljala po svetu s preigravanjem svojih klasičnih uspešnic, ki so jih naredile velike, od tod tudi izdani sveži koncertni album iz Tokya ("Fantasia", 2007), kateri je mimogrede zvenel zelo obetavno. Pravzaprav novega albuma četverec velikih glasbenikov sploh ni potreboval. Pa vseeno. Tu je.
Otvoritvena Never Again je poizkus česa? Ste uganili? Ne še? Poizkus replike Asia zimzelena Heat Of The Moment. Bleda senca. Žal preostanek materiala na albumu ne premore česa več, kot le blede sence nekdanje veličine. Nothing's Forever hitro umiri začetno zapeljivost, ki vzbuja zanimanje, medtem ko Wettonova patetika v verzih v baladni Heroin že preseže mero zdravega okusa. To je komaj tretja pesem po vrsti, album pa že začne na moč dolgočasiti. Album je sintetičen, brez prave rockovske energije, dinamita. Steve Howea dobesedno ni čutiti na albumu. Seveda poizkušajo fantje krčevito ustvariti znamenito Asia atmosfero z mnogokratnim ponavljanjem večdelnih harmonij refrenov, ki nikakor ne dosegajo nivoja prvih dveh albumov skupine, katera sta to pot edina prava referenca. Produkcija je šibka, tanka, brez poudarjenih kontrastov med instrumenti, vokal Wettona plava med njimi povsem izgubljeno in osamljeno. Prav tako ni zaslediti tiste znamenite duhovitosti med Howeom in Downesom, s katero so fantje na vrhuncih svoje moči na albumih "Asia" (1982) in "Alpha" (1983), tako plemenito okraševali sicer AORovsko spevnost svojih del. Kar imamo pred seboj je sicer še vedno AOR, vendar povsem prazen in brez pravega žara glasbene art rock ekspresije. Cmeravosti Wettona ni in ni videti konca na njemu. Med Never Again in inštrumentaloma Vortex (deveta skladba po vrsti), ki se tekoče prelije v Deya, se ne zgodi prav nič omembe vrednega, razen tega da Asia pridno krade minute življenja poslušalcu in mu kravžlja živce. Od tod naprej, pa do konca albuma, smo še naprej priča popolni patetiki, neposredni predvidljivosti, izrazu brez žara in ustvarjalne žilice. To vse je nekoč vselej krasilo te štiri umetnike, ki so sicer v rock glasbi pravzaprav dosegli vse, kar se sploh doseči da.
"Phoenix" deluje resnično kot gola potreba po druženju neke stare klape, ki deluje to pot povsem nenaravno in vsiljeno. Album, kjer kar mrgoli potencialnih antemov za Dom upokojencev. Kaj veš, morda pa je bil to namen Wettona, Downesa, Howea in Palmerja? In kakšno je stanje po zadnji odločilni bitki? Downes je ostal brez gonilne sile Paynea in tako postave, ki je vselej skladala perfektno glasbo in zato ob poslušanju "Phoenix" obstane v ušesih vedno, klavrn in grenak občutek. "Phoenix" je skorajda samostojni album Johna Wettona, saj markantno magnificira težke čase, osebnostno krizo, ki jo je preraščal ta, sicer visoko čislani, glasbenik v času klasičnega reuniona zasedbe. Da. To je Asia album, ki je bil povsem nepotreben in je lahko za samo prihodnost skupine zelo škodljiv, da ne rečem celo potencialno poguben.
In še mimogrede. Če branilci avtorskih pravic pri Frontiers Records ne bi tako skrbno kodirali glasbo na promo CD-jih z nekakšnimi "voice over" govori v spakedrani italijanski angleščini, ki so nasneti preko posameznih skladb, bi bilo pisanje te recenzije mnogo ljubše.
na vrh