Textures je bila ena tistih zasedb, ki je igrala tehnično metalsko glasbo, preden se je sploh začel trend t.i. djenta. Lahko bi se reklo, da so bili Textures s francoskimi Scarve in Gojira ter angleškimi Sikth predhodniki tega čudaškega žanra, ki je kaotičen, ritmično kompleksen in progresiven. Čeprav so z drugim albumom »Drawing Circles«, ki je skupino dokaj definiral, pokazali, da je skupina takrat predstavljala le svojo verzijo metalcora, ki ga je precej zakomplicirala in naredila dokaj nekonvencionalnega. A tudi Textures so se z leti prilagodili večjim množicam in tako začeli delati na skladbah, ki so olepšane s čistim vokalom in melodičnimi kitarami, kar se je slišalo predvsem na prejšnjem albumu Dualism.
Phenotype je peti album skupine in minilo je kar pet let, da ga je skupina ustvarila. K dolgemu ustvarjanju je predvsem botroval odhod kitarista in tudi idejne vodje Jochema Jacobsa. Textures so bili pred težko nalogo, Jacobsa ni bilo lahko zamenjati. Še posebej, ker je Jacobs tudi produciral izdelke skupine. Na srečo pa je tudi ta album Jacobs produciral in zvočno obdelal, tako da so podobnosti s prejšnjimi albumi precej očitne. Zdi se, kot da Jacobs ni nikoli odšel.
Textures se pretirano niso spremenili. Z otvoritveno skladbo Oceans Collide pokažejo, da je godba še vedno udarna, ritmično razgibana, nepredvidljiva, atmosferična in polna olepšav s spevnimi vokali. V nadaljevanju se pojavi kar nekaj presenečenj, ki kažejo, da kreativnost ni upadla. Kot prvo preseneti skladba Shaping a Single Grain of Sand, ki se v drugi polovici razvije v pravo agresivno »nažigancijo« po vzoru thrash metala, kakor je med drugim skupina navedla. Skladba Illuminate the Trail pa dokaže, da Textures znajo tudi malce zasanjati, kar se kaže v kakšnih atmosferičnih suspenzih, ki sicer poda celoti zanimivo strukturo, a po drugi strani se skladba na koncu že vleče. Na srečo pretiravanja z melanholijo in zasanjanostjo, kar se je pojavilo pri marsikaterih kasnejših skupinah, pri Textures ni. Glavna osnova Textures je preprosto ostal metal. To potrjuje tudi skladba The Fourth Prime, ki se lahko pohvali z agresivnostjo, groovom, melodičnostjo, zasanjan del pa doda skladbi večjo razgibanost. Za intermezzo Textures ponudijo »tribal« skladbo Meander, s katerim dobi album Gojira pridih, za olepšavo pa je na voljo otožna klavirska skladba Zman, ki se lepo razvije še v zaključno skladbo Timeless, ki ima malce bolj melanholičen pridih.
Verjetno prva stvar, ki je dolgoletnega poslušalca zanimala, kako se bo novi kitarist Joe Tal vklopil v skupino. Neke bistvene razlike ni, Joe Tal in Bart Hennephof sta skorajda najbolj izstopajoča člana s svojimi norimi sinkopiranimi riffi, melodijami in solažami. Najbolj izstopajoč član pravzaprav ostaja bobnar Stef Broks. Brez njegovega odličnega ritmičnega znanja ter smisla za groove bi Textures zveneli predvsem suhoparno in nezanimivo. Vokal Daniela de Jongha je malce le napredoval, čeprav je potrebno kar nekaj časa, da se poslušalec navadi na njegovo barvo vokala. Precej pomembno vlogo ima tudi klaviaturist Uri Dijk, ki je skladbam podal atmosfero in bolj celostno podobo. Žal edino basist Remko Tielemans ne izstopa. Je zgolj podpornik kitar, čeprav dela nima ravno malo.
Phenotype predstavlja prvi del sklopa, ki ga bo naslednje leto dopolnil album Genotype, ki naj bi bil precej drugačen in bolj atmosferičen. Šlo naj bi za bolj eksperimentalen album, a do takrat bo treba še nekaj časa počakati. Kar se tiče Phenotype; mogoče ni presežek skupine, je pa dobra vrnitev, ki daje dobre obete za prihodnost skupine. Album ima vse, kar si lahko želimo od skupine: kompleksnost, udarnost, melodičnost in atmosfero.
na vrh