Le dobro leto po albumu Elite so se Within the Ruins vrnili z novim celovečerni albumom, kateri je začel nastajati takoj po izidu Elite. Lahko da se je pojavil tudi kakšen višek pri Elite, ki ga pa niso želeli zavreči. Kakorkoli že, WtR tudi tokrat niso odstopili od svojih kompleksnih form, ki bazirajo na osnovah metalcora, deathcora in djenta. Lahko bi rekli, da je celota že malce zmedena, a skupina (kot tudi vse druge, kakopak!) želijo prepričat z nečim unikatnim. Pri Within the Ruins deluje, da so si za glavni navdih vzeli tisti nadležen zvok, ko CD zašteka v predvajalniku, kar pa so prebrisano nadgradili.
Skozi dobrih 47 minut se bo pojavilo kar veliko asociacij na prej omenjene (pod)žanre. Že v otvoritveni skladbi Gods Amongst Men izstopa melodični nalezljivi refren, značilen za metalcore skupine, le da ta nima dodanih spevnih vokalov. Spevne vokale lahko kar črtate. Jezni Tim Goergen s svojimi hardcorovsko obarvanim vokalom podaja glasbi še dodaten aditiv agresivnosti. A največjo vlogo ima pri skupini kitarist Joe Cocchi, ki skrbi skozi cel album s hitrimi, sinkopiranimi riffi, ki na čase spominjajo na smešne melodije nintendo video iger. Obenem pa pri počasnejših skladbah pokaže tudi nekaj smisla za groove. Ritem sekcija nedvomno ni v ozadju, sploh bobnar Kevin McGuill, ki sledi živčnim riffom in breakdownom Cocchija, pri čemer je več kot očitno, da ni vzel stvar kot preprosto. Namreč če bi imeli WtR generične bobne, ne bi dobili nobene pozornosti.
Za razbijanje monotonosti sta na Phenomena prisotni dve inštrumentalni skladbi, ki pokažeta kar nekaj ritmične gimnastike. Skladba Enigma deluje celo malce šaljivo, ko se sliši znana tema Inšpektorja Gadgeta. S tem se tudi razbija monotonost, ki se pojavi s ponavljanjem riffov, ki so osnovani le na tehničnosti.
Kar lahko zmoti, je premočan poudarek na sterilnem, neorganskem zvoku. Napram Within the Ruins še Fear Factory zvenijo naravno. Tega je pri današnjih tehnično podkovanih skupin vsekakor veliko in vse skupaj ne deluje najbolj originalno. Prisotnih je tudi kar nekaj elektronskih ornamentov, ki želijo celoto narediti malo bolj impresivno, kar je do neke sprejemljivo, dokler ne zveni kičasto.
Within the Ruins s svojim četrtim albumom potrjujejo konsistentnost. Nekega velikega naravnega napredka sicer ni zaznati, a še vedno dajejo s svojo tehničnostjo samemu deathcoru (in tudi metalcoru) kakšno razsežnost več. Sicer bodo kakšno večjo pozornost težko pridobili, namreč tu ni kakšnih olepšav in osladnih momentov, s katerimi bi pritegnili večjo rajo.
na vrh